VDT skuša zmanjšati pomen nejasno opisanega kaznivega dejanja v izreku
sodbe z navedbo, da so v izreku sodbe zaobsežena ravnanja vseh treh obsojencev
in so le-ta medsebojno prepletena, kar je tudi deloma razlog za mestoma
nepregleden opis, ki pa vsebuje vse elemente kaznivega dejanja, tudi obsojenemu
Srečku Prijatelju ter da naj bi zagovornik poskušal z interpretacijo posredno
izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.
Navedeno ne drži, zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti želel
izpostaviti z analizo obtožbe in sodbe, kako je obtožni akt mogoče razumeti in
kako je sodišče, tudi samo očitno v zagati glede obtožnega akta, na več
različnih mestih različno utemeljevalo svojo odločitev, kar samo po sebi
izkazuje nejasnost obtožnega akta kar je posledično pripeljalo do bistvene
kršitve določb kazenskega postopka, ki jih zatrjuje vložnik v zahtevi. Vložnik
zahteve poudarja, da se v kazenskem postopku zahteva določnost in jasnost tako
obtožnega akta kot sodbe, zaradi zagotovitve pravice do obrambe in poštenega
sojenja, katere so zagotovljene tudi na ustavnopravni ravni, kot tudi za
ugotovitev, ali je dejanje, za katero je bil Srečko Prijatelj obsojen, sploh
kaznivo dejanje.
Poleg kršitve, ki jih vložnik izpostavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti,
sodišče ni v celoti rešilo premeta obtožbe s tem, ko ni pojasnilo (in ne, da ni
pravilno ugotovilo) aktivnega verbalnega nagovarjanja.
Naklep je sicer bistvena sestavina kaznivega dejanja in kot tak tudi
vprašanje materialnega prava.
Glede dvoma v nepristranskost sojenja oz. pravice do nepristranskega
sojenja vložnik zahteve nima ničesar dodati, kar ne bi že izpostavil v zahtevi
in kar je podrobno obrazložene že v zahtevi (in ne gre za posplošene trditve).
Gre za evidentno kršitev pravice do poštenega sojenja in pravice do sodnikove nepristranskosti,
ki jo skuša sanirati tudi drugostopenjsko sodišče. Poleg subjektivnega
prepričanja vložnika zahteve, da mu ni sodila sodnica, ki že v samem začetku ni
bila odločena ali se je vsaj občutno nagibala k izidu postopka, saj je, kot
mora vložnik zahteve ponovno izpostaviti, dejansko stanje in okoliščine,
nanašajoč se na obtožni predlog ugotavljala in kot odločilne (obremenilno)
ugotovila v
kazenskem postopku, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Kopru vodil pod opr.
št. I K 27115/2010, o čemer se Vrhovno sodišče lahko prepriča tudi z vpogledom
v citiran kazenski spis, dodatno poleg drugih okoliščin, ki jih vložnik zahteve
izpostavlja v tč. XXVI zahteve, je podan gotovo tudi objektiven kriterij, da
vložniku zahteve ni bila zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja.
Odločanje o pomembnih okoliščinah v predhodnem kazenskem postopku, ki jih je
sodišče potrdilo kot odločilne in obremenilne, dejansko pomeni dejansko
pristranskost brez nadaljnje potrebe po dodatni argumentaciji.
Vložnik zahteve tudi nima ničesar dodati k navedbam v zahtevi glede očitane
kršitve pravice do obrambe. Odgovor VDT tudi pavšalno povzame stališča sodišča
druge stopnje, ter navaja, da naj bi se sodba opirala na številne druge dokaze
(v zvezi z nagovarjanjem h kaznivim dejanjem), pri čemer ne navede niti, na
katere in se vložnik do tega niti ne more izjasniti.
Sicer pa se VDT ni opredelilo do več bistvenih navedb iz zahteve, pri
katerih vložnik zahteve vztraja.
Vložnik zahteve Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da postopa skladno s 4.
odst. 423. čl. ZKP.
Ni komentarjev:
Objavite komentar