ZGODOVINA V SPLOŠNI PLOVBI SE PONAVLJA

 

 

Uspelo je prvič in drugič, ne glede na opozorila in dokazane nepravilnosti. 

Posnetek iz leta 2008, nakazuje da se je letos ponovila ista zgodba.

 

 

ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE- LE BESEDE!

PRIJATELJ ALEKSANDRA

Orlek 14, Sežana

VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC RS

Dunajska c. 56 (4. nadstropje)

1109 Ljubljana

URAD PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE

Dr. Danilo Türk

Erjavčeva 17,Ljubljana

                                                                                            Sežana, 08.05.2012

Spoštovani!

Na vaš naslov sem se sama, kot tudi moj soprog  Srečko Prijatelj obrnila že večkrat. Vedno sva bila odpravljena z odgovorom, da zadeve niso v vaši pristojnosti oz. ste me poučili kako naj bi zakonsko bilo poskrbljeno za določene zadeve, ki so bile izpostavljene. Ob vsem tem lahko z gotovostjo trdim, da zakon govori marsikaj in teorija je eno v praksi pa se stvari dogajajo po čisto drugačnih poteh.

V 30 letih delovne dobe sem vedno verjela v pravičnost sodišč in drugih organov. Sedaj pa dve leti doživljam skoraj vsakodnevno stvari, ki so » skregane » s pravom in pravno državo. V naši domovini se dnevno govori o tem, kako je zagotovljeno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. A žal, samo govori!

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se v primeru, ko odkriješ nepravilnosti v delovanju državnih organov ali ko javno razkriješ nepravilnosti, ki se dogajajo, ne glede na Ustavne in zakonske določbe lahko kar posloviš od pravične obravnave.

Ne bom ponavljala že tolikokrat povedanega in napisanega. Ne bom ponavljala razlike pri sodni obravnavi mojega moža, saj lahko spremljamo vsakodnevno v medijih, kako so obravnavani enaki primeri in kakšno kazen jim sodišča določajo. Za to ni potrebno niti iskati primerov v sodni praksi. S tem pismom se bom obrnila na vas zgolj z zadnjim primerom oz. obravnavo, ki smo jo deležni.

V marcu 2012 je imel moj soprog prestane 50% zaporne kazni. Običajno je v dosedanji praksi, da se zapornikom, ki imajo prestane polovico kazni in doslej še niso bili obsojeni, torej ne gre za povratnike omogoči pogojni odpust. Zavod v katerem kazen prestaja je podal negativno mnenje s tem, da je bilo obrazloženo, da je kot zapornik pohvaljen na vseh področjih, da ni problematičen…., vzrok negativnega mnenja naj bi bili odprti postopki. Zelo nelogično, saj za mene kot laika zavod podaja mnenje o obnašanju, vključevanju in ostalih osebnostnih značilnosti zapornika. Menim, da za ostalo niso pristojni.

Glede odprtih postopkih pa tole:

Ne gre za nov postopek ampak za postopek, ki je bil ob pridržanju in aretaciji stvar iste obtožnice in kasneje s sklepom preiskovalnega sodnika razdružen ( sklep vam prilagam). Le tri dni po razdružitvi je tožilka podala zahtevo in mojega soproga ponovno vključila v razdruženo obtožnico, o tem  je bil soprog obveščen šele po devetih mesecih. Ob vsem tem se lahko poraja utemeljen sum, da je vse skupaj skrbno načrtovano. Ne gre pa prezreti dejstva, da je vsebina nove obtožnice že bila obravnavana na že zaključenem sojenju. Pri vsem tem pa tudi ne dejstva, da je določena tudi ista sodnica kot v prvem sojenju, čeprav je sama podala izjavo, da v novem sojenju ne more biti nepristranska. Kljub vsemu temu predsednik Sodišča v Kopru vztraja na tem( prilagam sklep predsednika sodišča, ki nam je bil poslan ob zahtevi za izločitev sodnice). Sprašujem se zakaj?

Ob ponovni vlogi za pogojni odpust, ki smo jo vodstvu zavoda posredovali 5.5.2012, o tej vlogi bo Komisija za pogojni odpust odločala v mesecu juniju pa je bil soprog včeraj obveščen, da tudi tokrat zavod ne bo podal pozitivnega mnenja. To pa pomeni, da tudi komisija ne bo odobrila pogojnega odpusta.

Včeraj je bilo v časopisu Delo objavljeno mnenje penologa g. Čander, ki lepo opisuje prav primer mojega soproga ( prilagam tudi ta članek). Ob prebiranju tega in poznavanju zakonodaje se nehote poraja dvom v pravilnost odločanja in delovanja tako komisije kot vodstva zavoda.

V pismu, ki ga je soprog posredoval predsedniku komisije za pogojni odpust in ga tudi prilagam, je lepo opisano vse, kar si o teh odločitvah mislimo. Zaključek tega je lahko samo eden in to je: da je za mojega soproga že v naprej določeno, kako naj se ga obravnava in kako naj se z njim postopa ne glede na to, da je vzoren, delaven, korekten in se je  tudi sodni postopek zavlačeval toliko časa, da bi bil lahko vzrok za njegovo obravnavo. Oziroma, da je človek za katerega ne veljajo ne zakoni ne pravila ampak samo in zgolj izpolnjevanje naročenega nekoga iz ozadja.

Ob dejstvu, da ima urejene družinske razmere, kar potrjuje tudi Center za socialno delo iz Sežane   (prilagam), da ima urejeno službo takoj, ko mu bo zavod to omogočil oz. ob odpustu in o tem je zavod obveščen, da ni povratnik in je oseba, ki je v svojem življenju opravljal dela na pomembnih in zahtevnih mestih ter da ob koriščenju nenadzorovanih izhodov le teh ni zlorabil, res ne vem, kaj bi moral še storiti oz. kakšen bi moral biti, da bi mu bilo omogočeno normalno življenje v družinskem krogu.

Na vas se obračam v obupu, saj nobena institucija ne odreagira na naše prošnje. Danes sem celo poleg nešteto drugih zavrnitev dobila celo preklic obravnave, ki naj bi bila jutri na sodišču, za katero sem policiji podala ovadbo v decembru 2010 in to za osebo, ki je zahtevala od mene plačilo 30.000 EUR v zameno za moževo izpustitev. In skoraj nemogoče je, da je zadeva prenesena na konec oktobra 2012. Take in podobne zadeve se dogajajo redno, kadar smo tožniki ali prijavitelji jaz ali moj soprog. Ali ob vsem tem lahko še verjamem v pravičnost postopkov ali obravnav.

Lep pozdrav,

                                                                      Aleksandra Prijatelj

V vednost:

- g. Valentinčič

- g. Bele

- g. Podržaj

NE SREČKU PRIJATELJU

V časopisu Delo z dne 7.5.2012  smo lahko prebrali članek g. Čander, priznanega penologa.
Članek v celoti objavljamo.
Ne Srečku Prijatelju
Odmevnejša novica s področja »črne kronike« je bila te dni izpustitev g. Karnerja iz pripora v Avstriji, saj mu v ZDA grozi 40 let zapora itd. Prav tako je bila istega dne objavljena odločitev, da komisija … ni odobrila pogojnega odpusta g. Srečku Prijatelju, tudi zato, ker je uprava zapora na Dobu dala negativno mnenje. Na teletekstu je bilo tudi objavljeno, da je prav osebje našega največjega zapora najbolj proti ukrepom Vlade RS itd. Je potem to bila (možna) politična odločitev za neizpust g. Srečka Prijatelja iz zapora po zakonsko določeni polovici štiriletne kazni kot pritisk na novega vodjo min istrstva za pravosodje, ki prihaja iz vrst pravnih teoretikov Inštituta dza kriminologijo in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani? Uprave zaporov imajo svoj interes pri reševanju prošenj za pogojne odpuste (vendarle sem skoraj 40 let delal v zaporih), ki velikokrat ni odraz zakonsko opredeljenih pogojev, temveč odraz trenutnega stanja, »potreb« po zasedenosti zaporov, politični naravnanosti do določenih kaznivih dejanj in odraz pravnega stanja v Sloveniji. Ne bi ponavljal zapisanega v prispevku g. Petra Kolška v SP 31. marca 2012, kot ne drugih kritičnih vrhunskih pravnikov v zadnjem obdobju, vendarle pa odločitev, ki ne temelji na zakonskih določilih, sprejetih v DZ leta 2008, daje svojevrsten pečat delu Komisije za pogojne odpuste in njeno vdinjanje mnenju uprave našega največjega in sedaj deloma že luksuznega zapora na Dobu.
Pogojni odpust ob polovici izvršene kazni je za ljudi, ki so prvič v zaporu in niso obsojeni za kazniva dejanja s področja spolnosti, ter je kazen krajša od petih let, definiran kot pravica in možnost, da preostanek kazni preživijo na prostosti pod budnim očesom pravosodja. Kakršna koli storitev novega kaznivega dejanja ali obsodba za drugo kaznivo dejanje pomeni preklic pogojnega odpusta in izvršitev preostanka kazni kot samostojne kazni. Tako je za g. Srečka Prijatelja manj ugoden pogojni odpust, če bo/bi bil v času pogojnega odpusta (dveh let) ponovno obsojen ali bi storil novo kaznivo dejanje: pogojni odpust ni neka miloščina, temveč ukrep, da dajo človeku možnost vključitve na prostosti ob izpolnjevanju predpisanega. Česa ni g. S. P. prav storil, da je drugorazredni državljan, sem postavljal vprašanje že po obsodbi, saj bi moral prestajati kazen v zaporu v Kopru v odprtem režimu in ne na Dobu med najhujšimi kriminalci. Kdo ve?
Po poročilu zaporske uprave RS za leto 2011 je razvidno, da število nastopov kazni obsojenih oseb, kot tudi število oseb v priporu upada in je vprašanje smiselnosti in utemeljenosti zaposlitve novih 60 paznikov/osebja v letu 2011 na Dobu in drugje kot tudi velikih sredstev, ki jih proračun vlaga v delovanje zaporskega sistema in povečevanje zmogljivosti zaporov. Še sedaj, ko je več kot tretjina od 5130 vsako leto zaprtih oseb (točno 1830) bilo kaznovanih s plačilnimi nalogi in globami za napačno parkiranje ipd., česar razvit svet in EU ne poznata, se nadaljuje pritisk nekdanje pravosodne nomenklature za gradnjo mega zapora pri Ljubljani itd., vrednega več kot 100 milijonov evrov. Se bodo načrti nekdanjega ministra Zalarja uresničili? Seveda pa morajo za to biti zapori prepolni, še posebej ljubljanski, ki je tako zapor z največ zaprtimi tujci v priporu (več kot 30 %!), čeprav bi lahko bili v drugih, manj zasedenih zaporih oz. bi zanje predvideli ekstradikcijski/izročitveni zapor, zgrajen s sredstvi EU, kot je bilo v času ministrovanja dr. Lovra Šturma že predvideno v Brežicah. Eden od načinov »polnjenja« zaporov (leta 1994/5 je bilo skupaj dnevno zaprtih 450 oseb, zdaj več kot 1340) je tudi ta, da se ljudem ne odobravajo zakonsko določeni pogojni odpusti, sodišča pa tudi ne odobravajo zakonsko določenih možnosti alternativnih načinov izvrševanja zapornih kazni in rezultat je tu. V času, ko si vlada prizadeva najti načine zmanjševanja stroškov, represija nima nobenih problemov. Kot je zapisal dr. Zoran Kanduč v uvodu k delu Zapori revščine (po spominu): v času kriz ni večjega števila kriminalnih dejanj, je pa pritisk na vse večje zapiranje in strogost do teh revežev. Naj bi veljalo za ZDA in Svet, a žal tudi pri nas.
Marjan Čander, univ. dipl. ing., upok. penolog
Irgoličeva 20 c, Hoče

V tem članku je povedan le del zgodbe skrbno načrtovanega politično- policijsko-sodnega konstrukta.

Ker se v članku omenja zakonca Kerner želim ob  tem napisati nekaj besed v zvezi sz novinarsko korektnostjo.

V Sloveniji velja pravilo, da se lahko kupi vse, tudi etiko novinarjev. Za to je potrebna agencija SPEM, ki je zadolžena za ustvarjanje javne podobe posameznikov glede na naročilo in zmožnost plačila. Pri zakoncih Kerner se javnosti zaradi vpliva pomembnih ljudi in domnevne vpletenosti stanovskih kolegov ne prikaže niti slikovne identitete posameznika, kar pri meni ni veljalo saj  je umazano novinarsko delo šlo tako daleč, da se mi je spreminjalo celo ime in priimek, da o drugih zapisanih lažeh ne govorimo.

Če govorimo o neetičnih dejanjih v politiki, zdravstvu, gospodarstvu…bi bilo prav, da spregovorimo tudi o neetičnem delovanju v novinarskih vrstah.

Kar se tiče g. Zalarja, ki ga v članku omenja g. Čander pa želim povedati sledeče: V času od mojega priprtja in potem sojenja je kar trikrat obiskal sodišče v Kopru ( v svojem ministrovanju nekaterih sodišč nikoli) in po nekaterih virih je poskrbel za odvitje procesa do želenega zaključka kar iz ozadja. Vzroke za to dejanje, ki je skrbno načrtovano skupaj z aretacijo ministra g. Pogačnika in  g. Zmaga Jelinčiča že kar nekaj časa opisujem in objavljam na blogu. Ti vzroki so:

-          Splošna plovba Portorož- podarjena tujcu

-          Istrabenz, Droga, Kolinska – kam je izginila milijarda EUR

-          MIP- uničena mesno predelovalna industrija Primorske in z njo oskrbovalno zaledje Prekmurje

Za temi dejanji stoji bivša Vlada, ki ni nič storila, da bi preprečila oškodovanja in z njo organi pregona in pravosodja iz Kopra.

Več o Splošni plovbi bom objavil v prihodnjih dneh.