Izmišljeno ime

Načina za osebno deskriditacijo mediji niso izbirali.
V pisanju laži in izmišljenih zgodb je izstopal novinar Dela Boris Šuligoj, ki si je celo izmislil moje novo ime in priimek

"Ne pričakujem preobratov" intervju z Aleksandro Prijatelj, objavljen v Žurnalu 8.10.2010

.link do objave orginalnega članka

Žena. Aleksandra Prijatelj: s hčerkama živi za vsak ponedeljek in petek, ko lahko za pol ure obiščejo moža in očeta v koprskih priporih. Poslančeve operacije pa hišni red menda ne predvideva.

Kateri dan mineva danes, odkar je vaš mož domače okolje zamenjal za pripor?
Odštevam teh dni ravno ne, ker se mi zdi, da je od tega minila že cela večnost. Sicer je pa danes 214. dan – če odštejemo tisti dan, ko so ga spustili domov, pa je moj mož 213 dni v priporu. Verjemite, da je to za družino, ki funkcionira kot eno, zelo dolgo obdobje. Če z nekom živiš 25 let, imaš pač neke ustaljene navade, ki se porazdelijo. Tega zdaj ni ...

Kako si vi in obe hčeri lajšate ta čas, odkar po marčevski aretaciji živite same? Blažila za to ni. Vse tri živimo za vsak ponedeljek in petek, ko gremo lahko za pol ure k njemu v pripor, in za tistih nekaj minut, ko nas lahko pokliče po telefonu.

Vas pokliče vsak dan?
Ne. Hišni red v priporu mu dopušča, da lahko telefon uporablja ob torkih, sredah in nedeljah. Vsakič sicer žal vse tri ne moremo govoriti z njim, ker je njegov čas za telefoniranje omejen. Niti sama ne želim, da se dekleti zaradi tega, kar se nama je zgodilo, odrekata lastnim obveznostim in dejavnostim. En mesec bi lahko vsak torek ob telefonu čakale, kdaj bo zazvonilo, ne moremo pa ob telefonu stati sedem mesecev. Nikoli ne vemo, kdaj bo prišel na vrsto in poklical.

Kako se je Srečko Prijatelj čustveno in duševno soočil z nenadno življenjsko spremembo? Ko je čez noč dom zamenjal za rešetke ...
Težko govorim v njegovem imenu, vidim pa, da mu ni lahko. Do zdaj si je sicer čas in misli zapolnjeval s pripravami na sojenja. Trenutno piše knjigo, ker želi javnosti predstaviti dokaze, ki jih med sojenjem ni mogel. Kolikor se lahko, se zamoti z vsakodnevnimi športnimi dejavnostmi. Redno teče. Ostalo ima omejeno … Uro sprehoda na dan, in to je to. Trenutno v celici biva sam, do nedavnega pa si jo je delil s še dvema sojetnikoma, kadilcema.

Poznate ga skoraj 30 let. Ali to vpliva na njegovo zdravje, glede na to, da je v pripor prinesel tudi dolgoletne zdravstvene težave?
Za vsako stvar, ki jo želi narediti, dokler je v priporu, mora še vedno vprašati sodnico. In zato mu je onemogočeno takšno zdravljenje, kakršnega je bil prej vajen. Bojim se, da tega sčasoma ne bomo mogli popraviti. Z neko odškodnino zdravja pač ne more poplačati in vrniti nihče.

Ali mu sodišče onemogoča obiske splošnega ali zdravnika specialista? Srečo je prosil, ali sme na operacijo, pa mu je sodnica posredovala le pravilnik in hišni red dejavnosti, ki so pripornikom dovoljene.

Pa se je lahko sprijaznil s tem, da bi bil lahko operiran, šele ko se vrne na svobodo?
Če si bolan in imaš vsak dan težave, nikoli ne veš, ali se boš zjutraj sploh zbudil. Sam se zaveda, da pri njegovih težavah lahko pride do tromboze in možganske ali srčne kapi. To ne bi bilo za nikogar preprosto, mar ne? Veliko lažje bi bilo, če bi imel vsaj redno zdravstveno oskrbo. Na zdravila pa tako povprečno čaka pet dni. Ko mu zdravnica napiše recept, mene z njim pošlje v lekarno ob prvem naslednjem obisku po zdravniškem pregledu. Če je to v torek, grem v lekarno na primer lahko šele v petek. Potem traja tudi do štiri dni, da pazniki ta zdravila pregledajo in mu jih predajo.

Kako pa vi doživljate to spremembo?
Težko je to opisati z besedami, so namreč občutki, ki jih je težko opisati. Počutim se nemočno, ker se borim z mlini na veter. Če bi vedela, da je moj mož res izsiljeval kogarkoli, bi to sprejela. Ker pa vem za vzroke, zaradi katerih je trenutno tam, kjer je, je še toliko huje.

Kaj pa je po vašem vzrok za njegovo aretacijo, sojenje in zaporno kazen?

Kot poslanec je bil preveč glasen. Opozarjal je na določene stvari, kamor očitno ne bi smel poseči. Srečo je bil vedno človek, ki drugim pomaga po svojih zmožnostih. Glede na to, da je že drugi mandat v parlamentu, je imel za to malo večjo možnost. Doma sem se dostikrat šalila, da živimo na avtobusni postaji. Ljudje so si kar podajali kljuko naših hišnih vrat. Vsi, ki so imeli takšne ali drugačne težave, so ga prišli prosit za pomoč. Marsikdaj je zato tudi nastavil svoj hrbet. Kdor pozna njegovo delo v parlamentu, ve, da je večino časa opozarjal na nepravilnosti, ki se v državi dogajajo. In ker ni človek, ki bi se ga dalo na kakršenkoli način ustaviti, se ga je moralo odstraniti na drugačen način. Mislim pa, da medtem ko se je za to iskalo najrazličnejše možnosti, je bilo verjetno koristno tudi to, da je bila lani poleti vložena ovadba zoper Marjana Mikuža zaradi prodaje zemljišč v Orleški gmajni Luki Koper. Takrat je bila sicer zaslišana tudi moja mama, ki ji Mikuž dolguje 404 tisoč evrov za njeno zemljišče, ki ga je od Mikuža kupila Luka. Mama je Mikuža kazensko ovadila za goljufijo in vložila zoper njega tudi tožbo, to pa je bilo očitno preveč. Skoraj prepričana pa sem, da je bilo potem zaradi te družinske povezave z Mikužem in zato, ker so ga preiskovali zaradi številnih kaznivih dejanj, po tej poti lažje onemogočiti Sreča. Tam notri pa je tudi zato, ker se mu je hotelo preprečiti, da bi povedal še kaj ...

O čem?

Mislim, da ni naključje, da je tik pred obravnavo direktor Splošne plovbe umaknil tožbo zoper mojega moža. Dokler niso prišli ven vsi dokumenti o poslovanju Splošne plovbe, so bili vodilni, glede na to, da uživajo podporo sodstva in politike, prepričani, da se nepravilnosti pri upravljanju s podjetjem ne bo dalo dokazati. Zdaj so določene listine prišle na dan, in čeprav je Srečo v zaporu, sklepam, da je gospod Bandelj vendarle ocenil, da bo bolje, če to ne pride na sodišče, ker bi Srečo lahko še kaj povedal. Na sporno prodajo Splošne plovbe tujcu je sicer moj mož že pred tremi leti opozoril tudi s kazensko ovadbo, ki pa jo je konec januarja letos kot neutemeljeno zavrgla tožilka. Ista gospa, ki zdaj vodi kazenski pregon proti nama na sodišču, čeprav sta tako Kosova komisija kot računsko sodišče ugotovila, da je prišlo do nepravilnosti. Mislim, da to ni zgolj naključje. Moža je denimo nekaj dni v tem postopku zastopal odvetnik, ki sicer zastopa Splošno plovbo, ker mu ga je sodišče dodelilo kot zagovornika po uradni dolžnosti. Ne znam si razložiti, kako lahko pride do takšnih zmot.
Ali je opozarjanje na prodajo Splošne plovbe glavni razlog za aretacijo moža?
Splošna plovba je zagotovo prvi razlog, ker je v to vpletenih veliko ljudi, ki zavzemajo visoke položaje v politiki. Nama sodijo v Kopru, čeprav naj bi kaznivo dejanje zagrešila v Solkanu, za kar je pristojno sodišče v Novi Gorici. Zaprosili smo tako za prenos sojenja kot tudi za izločitev sodišča, prav zaradi povezav, ki sodstvo povezujejo s Splošno plovbo. A je bilo vse zaman. Sodnica, ki nama je sodila, pa je še med preiskavo sedela v senatu, ki je odločal o priporu mojega moža.
Ali je bil mož v družbenopolitičnih krogih kdaj opozorjen, naj ne opozarja preveč na določene težave v družbi?
Seveda, večkrat je bil opozorjen, naj neha. Ob neki priložnosti mu je bilo tudi rečeno, da bo od njegovega vedenja odvisno marsikaj. Predvsem od posameznikov, ki veljajo za podpornike vodstva Splošne plovbe, pa je bil deležen tudi groženj.

Groženj s kazenskim pregonom ali fizičnih groženj?
Tudi s smrtjo.

Pa jih je jemal resno?
Mož je poslanec že drugi mandat in takšne grožnje so se pojavile vedno, ko je dregnil nekam, kamor ne bi smel. Niso mu prvič grozili.

 Ali so bile grožnje namenjene tudi drugim družinskim članom? Te grožnje so bile namenjene vsem, vendar pa nismo pričakovali, da bi si kdo drznil ogrožati vso družino. Nimamo neposrednih dokazov, vendar je imela moja hči lani prometno nesrečo. Na nenavaden način je z vozilom zletela s ceste in trčila v ograjo. Priča, voznik, ki je vozil malce za njo, pravi, da je prepričan, da je v zadnji del njenega avtomobila že pred nesrečo trčilo vozilo, ki je peljalo tik za njo. Vendar dokazov za to nimamo. Zato tudi nismo mogli podati kazenske ovadbe.

Ali ste v času po aretaciji, in odkar je mož v priporu, prejemale kakršnekoli grožnje?
Neposredno nam ni grozil nihče. Smo pa dnevno dobivale klice z neznanih številk. To so klici, na katere se oglasiš, a se ti na drugi strani nihče ne odzove. Takšne klice so prejemali tudi naši družinski prijatelji in znanci, ki so z nami imeli stik. Ne vem, kdo je klical s teh neznanih številk.

Vam je bilo ob tem neprijetno ali ste se počutili tudi ogroženo?
Prvič in drugič odložiš. Ob vsakem naslednjem takšnem klicu pa začneš že razmišljati, kako zaščititi svoje otroke. Po pravici povedano, zase se ne bojim, me je pa zelo strah za svoje otroke.

Ali je bila katera od hčera doma, ko so policisti opravljali hišno preiskavo po vaši aretaciji?
Ne, hvala bogu. Vem pa, da je bilo zanju to zelo stresno. Sama ju namreč do okoli devetih zvečer sploh nisem mogla obvestiti o tem, kaj se je zgodilo. Tako sta za aretacijo izvedeli s televizijskih poročil. Klicali sta me takoj zatem, vendar se jima nisem smela oglasiti, dokler policisti niso opravili telesne preiskave predmetov, ki sem jih imela pri sebi.

Napovedali ste tožbo policiji zaradi namernega povzročanja duševnih bolečin.
V naši hiši in okoli nje so se še pred aretacijo dogajale nenavadne in nelogične stvari. Na primer to, da hišnih vrat nisem mogla več odklepati s ključem, ki jih je odklepal 10 let. Večkrat smo bili edini v vsem naselju, ki jim ni delovala telefonska linija, na katero je sicer vezana alarmna naprava. Ob hišni preiskavi so policisti presenetljivo dobro poznali postavitev prostorov v naši hiši, čeprav zagotavljajo, da so bili ob preiskavi pri nas prvič.

Na kaj ste najprej pomislili, ko so vaju z možem ob aretaciji v Solkanu obkolili policisti?
To se je odvilo tako hitro, da v tistih nekaj sekundah nisem imela možnosti niti pomisliti na karkoli. Vozila niti še nisem dobro zaustavila, ko naju je z možem policist vlekel iz avta. Takoj zatem so naju ločeno posedli v policijski vozili. Midva tja nisva bila namenjena, da bi šla po denar. Dogovorjeno je bilo, da bo Mikuž denar nakazal na račun, in tako je veljalo do zadnjega, ko je Mikuž vztrajal, naj pride mož tja. Jaz kljub temu nisem verjela, da mu bo Mikuž dolg res predal, ampak da se bosta prej dogovorila o tem, kdaj bo Mikuž denar nakazal. Dokler naju niso obkolili policisti, niti nisem vedela, da je mož prinesel denar v avto. On je po predaji sedel v avto, jaz sem speljala in sledila je aretacija …

Ste pomislili, da bi vama ob tem lahko nastavili past?
Jaz sem se bala le za moža, ker sva bila večkrat opozorjena, da ima Mikuž stik s posamezniki sumljivega slovesa.

Zakaj, mislite, je bila Srečku Prijatelju dosojena tolikšna kazen?
Na vseh področjih se vidi, da ga je do sem pripeljal konstrukt. Med sojenjem nam v obrambo ni bilo dovoljeno predložiti skoraj ničesar. Vse, kar smo povedali, je izzvenelo, kot da ne bi govorili, dokazi se niso upoštevali. Marjana Mikuža pa se je jemalo kot najbolj verodostojno pričo. Zame to ni sojenje. Od sodišča oziroma od senata nisem zaznala nobene želje, da bi razjasnili določene nejasnosti in krive navedbe. Po mojem je bilo sojenje izguba časa in denarja. Na vseh dvanajstih obravnavah se ni razsojalo o ničemer, za kar smo prosili. Sodba pa je bila prebrana kot obtožnica, poleg tega je bila sprva ista obtožnica vložena tudi zoper Marjana Mikuža in nas je bremenila čisto drugih dejanj. Potem Mikužu nenadoma niso več očitali dajanja podkupnine, namesto tega pa so Sreču očitali izsiljevanje. Vendar gre za izsiljevanje, ki ga kot tako razume le Mikuž. Iz SMS-sporočil, ki jih je mož pošiljal njemu, ni razbrati izsiljevanja. Z Mikužem se poznamo že toliko časa, da je zelo dobro poznal Sreča in način njegovega izražanja, v tem postopku pa je to poznanstvo zlorabil.

Kako dolgo se poznate z Mikuževimi?
Prvič smo se srečali leta 1999, ko smo prodajali hišo in je bil on eden od nepremičninskih posrednikov, ki je hišo ponujal na trgu. Čeprav sam zdaj trdi, da je hišo tudi prodal, nam je ni nikoli prodal. Potem sta se z možem spoprijateljila, nekje od leta 2006 pa sva tudi midva bolj sodelovala.

Sam pa trdi, da je z vašo družino sodeloval zgolj poslovno in da tesnega prijateljstva med vami ni bilo ...
Poslovni odnos razumem kot srečanja ob kavi. Mikuž pa je pri nas veljal za družinskega člana. Pri nas je neštetokrat spal in z nami jedel. Dobivali smo se na kosilih in večerjah. Obiskoval nas je z družino. Ne vem, ali lahko to dojemamo zgolj kot poslovni odnos. Jaz poslovnih partnerjev običajno ne prenočujem.

Koliko pa mu je zaupala vaša družina, glede na to, da je tudi vaša mama pristala na poslovno sodelovanje pri prodaji zemljišč?
Če z nekom poslovno sodeluješ in si z njim tudi sicer v dobrih odnosih, mu zaupaš, mar ne? Velikokrat, ko je bil Mikuž pri nas, je prišla tudi ona in tam sta se videla. Razumljivo pa je, da človeku, ki ga vidiš pri kom od svojih najbližjih, zaupaš bolj kot tujcu, ki ga nikoli ne vidiš. On je bil pač posrednik pri prodaji zemljišč Luki Koper in ni kupoval le od moje mame, temveč od vseh lastnikov zemljišč v Orleški gmajni. Očitno pa je zaupanje naše družine zlorabil, da se je okoristil. Ko je zoper njega že stekla preiskava zaradi suma goljufije s to prodajo in naj bi bil denar od prodaje nakazan na druge račune, nam je v obraz zanikal, da bi ta denar dobil, čeprav listine dokazujejo, da je bil ta denar nakazan na njegov osebni račun. Mama pa je na zemljiški knjigi medtem ugotovila, da je njeno zemljišče kupila Luka Koper. Zanjo pa je bil to najtežji udarec. Ko je od njega osebno zahtevala plačilo za zemljišča, je na otroke prisegel, da tega denarja ni nikoli dobil. Zame je to človek, ki ni vreden tega imena. Vse, kar smo se zmenili, je veljalo kot dogovor. Res pa je, da nismo vsega zapisali ali podpisali. Če z nekom poslovno sodeluješ, mu pač zaupaš. Ne predstavljam si, da bi vsak dogovor, ki bi ga dorekla z Mikužem po telefonu, zapisala in mu ga dala podpisati. Celo najosnovnejša opravila …

Koliko znancev in prijateljev vam je do tega trenutka dalo priložnost, da sami pojasnite svoj pogled na odnos z Marjanom Mikužem?
Zdaj je prišel tisti čas, ko človek ugotovi, kdo je njegov pravi prijatelj in kdo je prijatelj le takrat, ko nekaj potrebuje. Mogoče je dobro v življenju kdaj ugotoviti, kdo bo prijatelj v dobrem in slabem. V zadnjih mesecih nam ob strani stoji veliko dobrih prijateljev in znancev in tem ljudem ni bilo treba veliko pojasnjevati, ker družino dobro poznajo. Glede na to, da smo politično opredeljeni, pa je povsem razumljivo, da imamo tudi mi politične nasprotnike, ki so te dogodke s pridom uporabili. Kljub temu pa se to, kar se je zgodilo nam, lahko zgodi komurkoli. Tega ne privoščim nikomur, to so pretežke stvari. Če pa posamezniki ob tej naši nesreči uživajo, se naslajajo in si lajšajo čas ...

Kako pa se je odzvala širša okolica?
Ljudje so zadržani, ker se bojijo. Vsi, ki so imeli stik z nami, so bili izpostavljeni določenim pritiskom, nihče se zato ne želi preveč vpletati.

Kdo pa izvaja te pritiske?
Ne želim jih imenovati, čeprav se mi dozdeva, kdo stoji za tem. Že to se mi zdi nenavadno, da so pričam vabila na zaslišanje na sodišče vročali policisti. Policija pa je točno vedela, kdaj bo kaka priča doma.

Se vam ne zdi, da je vašim razlagam včasih težko verjeti, ker so včasih podobne teorijam zarote?
Konstrukt bomo dokazali, če nam kot doslej to ne bo onemogočeno, za to obstajajo dokazi. Moje razlage temeljijo na obstoječih dokazih. Teh dokazov nam ni bilo dovoljeno predstaviti in s tem je bila onemogočena naša obramba.

Dober teden mineva od razglasitve sodbe. Kako se je s kaznijo soočil mož?
Ko se je prebrala sodba, sta ga paznika takoj odpeljala, tako da o tem še nisva govorila. Ni mu ne lepo ne lahko. Ne glede na vse pa se bova midva borila naprej. Glede na vse doživeto pa v tej državi ne pričakujem preobratov.