Upam, da bo »visokomoralna«
drža g. Mikuža v očeh bralca spodnjega članka prepoznavna. Medtem ko je
razlagal sodišču kaj je krof z marmelado in to primerjal z nedopustnim
ravnanjem ene od lastnic parcel na Orleški gmajni, ki je hotela samo marmelado,
je ves užaljen, da se z njim zaradi njegove poštenosti sploh ni hotela
pogovarjati pozabil sledeča dejstva:
-
ker se lastnica
parcele ni hotela pogovarjati z g. Mikužem le ta najame odvetnico, ki jo plača.
Slednja se z lastnico parcele pogovarja kot
odvetnica Luke .
-
ko se dogovorijo
o prodaji ene od parcel, ki tvorijo celoto(za bistveno višjo ceno kot ostalim
lastnikom) Mikuž proda celoten kompleks zemljišča po ceni, ki je veljala za
marmelado.
-
Vse skupaj ne
kupuje s svojim denarjem ampak z denarjem, ki ga je kot avans za nakup
omenjenih parcel dala Luka. Luki pa proda to isto zemljišče za 1,2 mio EUR več.
To smo lahko razbrali iz
zaslišanj na sojenju.
Moram pa dodati, da kljub
zelo pogostim nekorektnim objavam novinarjev, ki prisostvujejo sojenju tokrat
korektnost novinarskega zapisa še obstaja ( če ni uredniškega diktata). To
dokazuje spodaj objavljeni članek.
Primorske novice, četrtek, 4.
oktober 2012
Parcela kot marmelada
“Če bi gospa svoj delež prodala pol leta prej, nas danes ne bi bilo tukaj,” je po pričanju Jasne Mozetič iz Žigonov pri Renčah na koprskem sodišču včeraj dejal obtoženi poslovnež Marjan Mikuž. Ker Mozetičeva svojega deleža zadnjih petih hektarjev na Orleški gmajni ni hotela prodati po 31 evrov in je z Luko dosegla ceno 65 evrov za kvadratni meter, je Mikuž tudi preostale deleže Luki prodal po 65 evrov in tako sebi ter Robertu Časarju prislužil pregon.
Orleška gmajna: prazna, a
polna zanimivih zgodb
Namesto tega se je začela mimo Mikuža sama pogajati z Luko in po dolgotrajnih pogajanjih dosegla ceno 65 evrov za kvadratni meter. Medtem se je pogodba med Luko in Mikužem, po kateri je bil Mikuž upravičen do štiriodstotne provizije od prodaje parcel, iztekla, Mikuž pa je tačas že kupil deleže vseh preostalih 15 lastnikov po 31 evrov. Luki je nato prodal celoten kompleks po ceni, ki jo je izposlovala Mozetičeva in tako namesto 63.000 evrov provizije zaslužil kar 1,78 milijona evrov. Po prepričanju kriminalistične policije in tožilstva je Mikuž s tem napeljal Časarja k zlorabi položaja, Časar pa naj bi z nakupom teh parcel po višji ceni zlorabil položaj predsednika uprave Luke. Zgodba naj bi se nato ponovila pri nakupu kompleksa Luna, za katerega je Mikuž odštel 1,4 milijona, Luki pa ga je prodal za 1,95 milijona.
Hotela je tudi bodočo razliko
Mozetičeva se včeraj na glavni obravnavi ni spomnila skoraj ničesar. Ni se spomnila, ne kdo ne kako je določil višjo ceno, ni se spomnila Mikuža in njegovega podjetja, zatrdila je tudi, da ni vedela, po kakšni ceni so prodali svoje deleže drugi lastniki kompleksa. Potrdila je, da si je o prodaji svojega deleža dopisovala z odvetnico Luke in da je predzadnja pogodba govorila o znesku 33.576 evrov za njen delež.“Iz dopisovanja izhaja, da ste potem ceno dvignili na 40.000 evrov,” ji je dejala sodnica Orjana Trunkl. “Ne spomnim se, ali sem zvišala ceno, nekaj sem pač predlagala, kakor se v pogovorih predlaga,” je vztrajala Mozetičeva. Na vprašanje, s kom se je posvetovala pred prodajo deleža, je odgovorila da s svojim možem pravnikom in drugimi člani družine.
Na vprašanje Mikuževega odvetnika Romana Sevška, ali je v dopisovanju z odvetnico protestirala proti grožnjam iz Luke, je odgovorila, da je bilo slišati, da bo Luka poskušala po drugačni poti, če ne bo šlo tako. “Vedno so možne razlastitve,” je dodala. Na vprašanje, ali se spomni protišpekulativne klavzule, ki jo je predlagala Luki v pogodbi, je odgovorila nikalno. Nato jo je Sevšek prebral. Luki je predlagala, da bi morala Luka, če bi kadarkoli v prihodnosti njen delež prodala naprej po višji ceni, razliko nakazati njej. “To je bilo za Luko povsem nesprejemljivo,” je pojasnil Sevšek.
Beda z novimi avti
Sevšek jo je nato vprašal, ali ve, če so solastniki kompleksa prodali svoje deleže dražje ali ceneje od nje, Mozetičeva pa je odgovorila, da ne ve. “Zakaj pa ste potem napisali odvetnici, da solastniki razprodajajo svoje premoženje, zato da se lahko po Sežani vozijo z novimi avti in dodali kakšna beda?” jo je vprašal Sevšek. “Saj nisem nikjer omenjala cene,” je trdila Mozetičeva.“Gospa in njen mož sta vedela, zakaj ne vstopata v skupno prodajo z ostalimi solastniki,” je pojasnil Mikuž. “Ker sta imela ta delež sredi celotnega kompleksa in sta vedela, da bosta lahko izposlovala višjo ceno. To je tako, kot če bi kupovali krof, marmelada v sredini pa bi bila njuna,” je prepričan Mikuž. Mozetičeva je za svojo šestindevetdesetino kompleksa petih hektarjev (približno 615 kvadratnih metrov) namesto dobrih 19.000 evrov iztržila 40.000 evrov. “In prav je, da je takšno ceno dosegla. V tem ni nič narobe,” je pristavil Časarjev odvetnik Danijel Planinšec.
Sicer pa je včeraj pričala tudi takratna direktorica za ekonomiko in finance v Luki Mojca Černe Pucer, ki je povedala, da je projekt Orleške gmajne vsebinsko vodil Milan Pučko, pogodbe pa podpisoval predsednik uprave Časar. “Veliko pogodb je parafirala pravna služba, ne vem pa, če je kdo pregledoval višino teh pogodb,” je dejala. Za Orleško gmajno po njenem niso izdelali študije ekonomske rentabilnosti, ker uprava tega ni zahtevala.
Prijatelj je bil vodič
“V nekih normalnih razmerah bi bilo to avtomatsko. Ampak takrat je bila družba minimalno zadolžena, v dobri kondiciji, bistveno boljši kot danes,” je pristavila. Na vprašanje, ali je bilo zaradi nakupov parcel ovirano finančno poslovanje Luke, je odgovorila, da ne. Na vprašanje, zakaj so kriminalisti v predkazenskem postopku zapisali njeno izjavo, da je bila zaradi opozarjanja na posle z Mikuževim podjetjem Premik tik pred tem, da jo odpustijo, je odgovorila, da ne ve in da tega zagotovo ni rekla.Takratni direktor za trženje, logistiko in razvoj Pučko se je včeraj spominjal bolj malo. Ni vedel, kako je prišlo do odločitve za Orleško gmajno, zatrdil je, da s prodajo parcel ni imel veliko opravkov, da je bilo za projekt izdelanih nekaj elaboratov in študij in da je projekt zalednega logističnega centra še danes zelo smiseln. Spomnil pa se je, da se je s Časarjem nekoč srečal v kleti Srečka Prijatelja v Orleku. “Pa vendar sem bil zraven, če sem tam doma. Drugače bi se izgubili,” je pojasnil Prijatelj in dodal, da je bil takrat zraven kot sežanski občinski svetnik.
DANIJEL CEK
