Srečko Prijatelj:
"Pravijo, da sem videti bolje kot prej," nas v koprskem zaporu sprejme nekdanji poslanec Srečko Prijatelj, prvi obsojeni poslanec v samostojni Sloveniji.
Po nasmejanem izrazu se ne zdi, da bi mu bilo v zaporu hudo, a sam priznava, da se vse skupaj kaže na njegovi duševnosti. Nisem kriv, trdi, "pišem knjigo, ko bom prišel iz zapora, pa bom odprl gostilno Pri zaprtem poslancu". In da, "res sem imel intimno razmerje z novinarko Ano Tavčar, skoraj sem se že ločil". V pogovoru še o domnevnih nepravilnostih v Splošni plovbi, sojenju in še čem.
Višje sodišče vam je znižalo kazen za leto in dva meseca, na štiri leta. Kaj vam ta sodba pomeni glede na to, da trdite, da niste krivi?
Kazen je zame konstrukt, sprejet v sodelovanju s tožilstvom, policijo in sodiščem. Sodba je čisti prepis obtožnice z dodatki, obsojen sem za dejanja, ki jih nikoli nisem storil. Dejstvo je, da tudi moja obramba ni imela možnosti, da bi podala obrambni predlog, ker je bil v celoti zavrnjen. Priče so, razen dveh, pa še za ti dve je sodnica rekla, da lažeta, zavrnili. Ovadil me je človek, ki ga je policija prej spoznala za krivega hudih kaznivih dejanj in je oškodoval državno blagajno za tri milijone evrov in pol. Zanj so že izdali obtožni predlog. Ko smo ugotovili, da nas je ta poslovni partner ogoljufal, nisem mogel ostati pri lepih besedah.
Ampak esemesi obstajajo.
Ne zanikam tistega, kar sem pisal po esemesih, a brali so samo moje, njegovih ne, tega sodnica ni dovolila. Nisem ga udaril, ni bilo nobenih telesnih poškodb, torej so resne grožnje in grobo izsiljevanje zdaj odpadli. Če bi odpadlo še to, kar so si izmislili, da sem si pridobil protipravno premoženjsko koristi na račun njega s tistimi 50 tisoč evri. Mikuž je dokazoval, da mi je jih je dal, z dvižnim listkom iz banke, ki ima povrhu še napačen datum − vemo tudi, da je hazarder, odvisnik od iger na srečo − sodnica pa ni upoštevala dveh prič, ki jih je predlagal Mikuž in sta zanikali prejem tega denarja. Skratka, če bi sodišče brisalo še ta denar – ženo so oprostili – potem bi moral biti oproščen.
Kazen je zame konstrukt, sprejet v sodelovanju s tožilstvom, policijo in sodiščem. Sodba je čisti prepis obtožnice z dodatki, obsojen sem za dejanja, ki jih nikoli nisem storil. Dejstvo je, da tudi moja obramba ni imela možnosti, da bi podala obrambni predlog, ker je bil v celoti zavrnjen. Priče so, razen dveh, pa še za ti dve je sodnica rekla, da lažeta, zavrnili. Ovadil me je človek, ki ga je policija prej spoznala za krivega hudih kaznivih dejanj in je oškodoval državno blagajno za tri milijone evrov in pol. Zanj so že izdali obtožni predlog. Ko smo ugotovili, da nas je ta poslovni partner ogoljufal, nisem mogel ostati pri lepih besedah.
Ampak esemesi obstajajo.
Ne zanikam tistega, kar sem pisal po esemesih, a brali so samo moje, njegovih ne, tega sodnica ni dovolila. Nisem ga udaril, ni bilo nobenih telesnih poškodb, torej so resne grožnje in grobo izsiljevanje zdaj odpadli. Če bi odpadlo še to, kar so si izmislili, da sem si pridobil protipravno premoženjsko koristi na račun njega s tistimi 50 tisoč evri. Mikuž je dokazoval, da mi je jih je dal, z dvižnim listkom iz banke, ki ima povrhu še napačen datum − vemo tudi, da je hazarder, odvisnik od iger na srečo − sodnica pa ni upoštevala dveh prič, ki jih je predlagal Mikuž in sta zanikali prejem tega denarja. Skratka, če bi sodišče brisalo še ta denar – ženo so oprostili – potem bi moral biti oproščen.
A obstaja tudi orožje.
Tisto orožje je smešno, res, doma sem imel puško in tudi to sem imel možnost legalizirati. Puška je iz vojnih časov, ko sem aktivno sodeloval kot branitelj samostojnosti Slovenije. Obstaja reverz, da sem to puško dobil od predsednika države kot oborožitveno sredstvo in niso zahtevali, naj jo vrnem, sam pa je tudi nisem. Po tiho je bilo dovoljeno, da jo imam. Kriv sem le, ker tega nisem legaliziral. Sem zbiratelj orožja, imel sem orožni list za vse druge kose orožja, za tega pa ne. Dve stari puški sem potegnil iz zemlje, našli smo ju pri izkopu neke hiše, obnovil sem ju, da bi ju obesil na steno. Za to so mi dosodili kazen dveh let, kar je nenormalno, če primerjamo sodno prakso na sodišču.
Na to opozarjate tudi v pismu predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši. Vam je odgovoril?
Ravno včeraj. Pravzaprav se zelo spretno izmika kakršnemukoli komentiranju. Zanimivo je, da predsednik vrhovnega sodišča ne more in ne sme presojati posameznih sodnih primerov. Obvestil sem ga, da je to isto sodišče ugotovilo ustavno kršitev, saj sem nezakonito priprt od prvega meseca pripora. Pilatsko si je umil roke, da ne more razsojati o tem, čeprav je pravzaprav, laično gledano, varuh zakonitosti. Lahko bi opozoril na to ali takoj prevzel recenzijo mojega primera. Tudi od ministra sem zahteval poseben nadzor nad mojim postopkom. Demokratično bi bilo, da bi me iz pridržanja ali odrejenega pripora vsaj privedli v DZ, pred kolegicami in kolegi pa bi imel možnost kaj povedati, ne pa da mi prepovedo vse, tudi novinarje. Eno leto sem bil v karanteni.
Opozarjali ste tudi, da vam grozijo.
Vesel sem, da se je v Kopru to zdaj končalo, ker zdaj prihajam v mednarodne pravne vode in Slovenija bo nekatere stvari morala povedati tam. Ne gre, da poslanca izločijo na tak način, ker bi kritično govoril v DZ. Grozili so mi s smrtjo, še danes mi grozijo. Tudi če se mi kaj zgodi, bo ta zadeva sodni epilog doživela, ker zame delajo eminentni pravni strokovnjaki in del slovenskega gospodarstva, ki želi tej zgodbi priti do konca. Tudi njih zaradi tega zelo maltretirajo in preganjajo.
Časa za dialog, dogovor, kompromis je bilo več kot dovolj. Poskušal sem varovati ugled države, poskušal sem biti pravno vzdržen in tudi korekten pri podajanju informacij. Zdaj ni čas, da bi nadaljeval, ker sem izigran, poteptan, vzeli so mi dostojanstvo, osebni denar. Nisem vzel podkupnine kot Thaler, šel sem po svoj denar; vzeli so mi službo, osramotili so me v javnosti, bolj me niso mogli, naredili so javni linč. Svoje zadoščenje bom moral dobiti …
Tisto orožje je smešno, res, doma sem imel puško in tudi to sem imel možnost legalizirati. Puška je iz vojnih časov, ko sem aktivno sodeloval kot branitelj samostojnosti Slovenije. Obstaja reverz, da sem to puško dobil od predsednika države kot oborožitveno sredstvo in niso zahtevali, naj jo vrnem, sam pa je tudi nisem. Po tiho je bilo dovoljeno, da jo imam. Kriv sem le, ker tega nisem legaliziral. Sem zbiratelj orožja, imel sem orožni list za vse druge kose orožja, za tega pa ne. Dve stari puški sem potegnil iz zemlje, našli smo ju pri izkopu neke hiše, obnovil sem ju, da bi ju obesil na steno. Za to so mi dosodili kazen dveh let, kar je nenormalno, če primerjamo sodno prakso na sodišču.
Na to opozarjate tudi v pismu predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši. Vam je odgovoril?
Ravno včeraj. Pravzaprav se zelo spretno izmika kakršnemukoli komentiranju. Zanimivo je, da predsednik vrhovnega sodišča ne more in ne sme presojati posameznih sodnih primerov. Obvestil sem ga, da je to isto sodišče ugotovilo ustavno kršitev, saj sem nezakonito priprt od prvega meseca pripora. Pilatsko si je umil roke, da ne more razsojati o tem, čeprav je pravzaprav, laično gledano, varuh zakonitosti. Lahko bi opozoril na to ali takoj prevzel recenzijo mojega primera. Tudi od ministra sem zahteval poseben nadzor nad mojim postopkom. Demokratično bi bilo, da bi me iz pridržanja ali odrejenega pripora vsaj privedli v DZ, pred kolegicami in kolegi pa bi imel možnost kaj povedati, ne pa da mi prepovedo vse, tudi novinarje. Eno leto sem bil v karanteni.
Opozarjali ste tudi, da vam grozijo.
Vesel sem, da se je v Kopru to zdaj končalo, ker zdaj prihajam v mednarodne pravne vode in Slovenija bo nekatere stvari morala povedati tam. Ne gre, da poslanca izločijo na tak način, ker bi kritično govoril v DZ. Grozili so mi s smrtjo, še danes mi grozijo. Tudi če se mi kaj zgodi, bo ta zadeva sodni epilog doživela, ker zame delajo eminentni pravni strokovnjaki in del slovenskega gospodarstva, ki želi tej zgodbi priti do konca. Tudi njih zaradi tega zelo maltretirajo in preganjajo.
Časa za dialog, dogovor, kompromis je bilo več kot dovolj. Poskušal sem varovati ugled države, poskušal sem biti pravno vzdržen in tudi korekten pri podajanju informacij. Zdaj ni čas, da bi nadaljeval, ker sem izigran, poteptan, vzeli so mi dostojanstvo, osebni denar. Nisem vzel podkupnine kot Thaler, šel sem po svoj denar; vzeli so mi službo, osramotili so me v javnosti, bolj me niso mogli, naredili so javni linč. Svoje zadoščenje bom moral dobiti …
V tujini?Upam tudi na Ljubljano; zame sta predsednik vrhovnega sodišče in vrhovno sodišče institut, v katerega je treba verjeti. Verjamem, da je v Kopru nekaj narobe, to je ugotovil tudi Franc Testen, takratni predsednik vrhovnega sodišča. Tukaj dovolijo – da ne rečem – pokvarjene sodnike še naprej. O tem govori tudi policijska prijava, anonimno pismo v točki pet. Kdo vse je inkasant, kateri sodniki pobirajo denar. In tudi danes v zaporu greš domov, če plačaš 30 tisoč evrov.
Zdaj so vam zaradi teh 50 tisoč evrov dali plombo na hišo.
Naredili so varovalko: če ne bi šlo, so pripravili še eno obtožnico. Najprej sem bil v istem sodnem postopku skupaj z Marjanom Mikužem, Robertom Časarjem in Loredano Bratuž. To je bilo za moje pravnike nevzdržno, kajti Mikuž se je pojavljal kot priča, kot tajni policijski delavec, bil je kot oškodovanec in obdolženec za tri milijone in pol, ki jih je v resnici ukradel Luki Koper. Potem je preiskovalni sodnik rekel, da morajo to razdeliti, mene in ženo so obravnavali posebej. Ampak tožilka je drugi dan po razdeljenem postopku sodnika vložila nov predlog, ki je bil na hladnem do zadnjih dni v decembru. Lani, ko sem bil že obsojen, na silvestrovo so mi dali drugo obtožnico, ki je sprta s pravnim redom, ker se človeku ne more soditi dvakrat za isto stvar. Vse te zneske smo predihali, zdaj bomo videli, kaj bodo naredili. Verjamem, da sem lahko obsojen tudi v drugem postopku, pri nas je vse mogoče. Pravimo, da bomo obrnjeno dokazno breme uvedli …
To je že v zakonu.
Jaz sem obsojen za sum. Obsodili so me na temelju suma, ta sodba je po svoje kozlovska sodba. Za teh 50 tisoč evrov je višje sodišče povedalo: "V pritožbi ni moč oporekati tako odvetnikom kot obsojencu, da ni realnih dokazov o vročitvi tega denarja, vendar je v popolnosti mogoče verjeti okrožnemu sodišču." Izzvali so kriminalno dejanje policije, ta je dala Mikužu denar, policija je vodila akcijo.
Poslanci bi lahko kljub zakonu, ki določa, da poslancu odrečejo mandat, če je obsojen na več kot šest mesecev zapora, odločili tudi drugače.
V DZ je ogromno zakonov, ki so v neskladju z ustavo. Imamo izigrano referendumsko voljo, denimo referendum za Koper; če bi bil jaz v DZ, Koper danes ne bi bil več tak, kot je. En glas je manjkal, jaz bi glasoval za Ankaran. Če že imamo referendum in govorimo o ustavi, po kateri ima ljudstvo oblast. To ljudstvo se je v Ankaranu vendar odločilo za svojo občino. Kaj zdaj modrujemo? Ni dovolj izigravanja, zdaj bi moral DZ še v mojem primeru sprejeti, da se čaka neko vrhovno odločitev. Tega ne želim, sodba je pravnomočna, stoično bom nosil te posledice, ampak pričakujem, da se bo sodnica Orjana Trunkl, za katero verjamem, da jo bo sram, da je tako sodila in razsodila, ne danes, jutri, pojutrišnjem pa, opravičila meni, ko bo čas za to. Nič drugega ne potrebujem.
Zdaj so vam zaradi teh 50 tisoč evrov dali plombo na hišo.
Naredili so varovalko: če ne bi šlo, so pripravili še eno obtožnico. Najprej sem bil v istem sodnem postopku skupaj z Marjanom Mikužem, Robertom Časarjem in Loredano Bratuž. To je bilo za moje pravnike nevzdržno, kajti Mikuž se je pojavljal kot priča, kot tajni policijski delavec, bil je kot oškodovanec in obdolženec za tri milijone in pol, ki jih je v resnici ukradel Luki Koper. Potem je preiskovalni sodnik rekel, da morajo to razdeliti, mene in ženo so obravnavali posebej. Ampak tožilka je drugi dan po razdeljenem postopku sodnika vložila nov predlog, ki je bil na hladnem do zadnjih dni v decembru. Lani, ko sem bil že obsojen, na silvestrovo so mi dali drugo obtožnico, ki je sprta s pravnim redom, ker se človeku ne more soditi dvakrat za isto stvar. Vse te zneske smo predihali, zdaj bomo videli, kaj bodo naredili. Verjamem, da sem lahko obsojen tudi v drugem postopku, pri nas je vse mogoče. Pravimo, da bomo obrnjeno dokazno breme uvedli …
To je že v zakonu.
Jaz sem obsojen za sum. Obsodili so me na temelju suma, ta sodba je po svoje kozlovska sodba. Za teh 50 tisoč evrov je višje sodišče povedalo: "V pritožbi ni moč oporekati tako odvetnikom kot obsojencu, da ni realnih dokazov o vročitvi tega denarja, vendar je v popolnosti mogoče verjeti okrožnemu sodišču." Izzvali so kriminalno dejanje policije, ta je dala Mikužu denar, policija je vodila akcijo.
Poslanci bi lahko kljub zakonu, ki določa, da poslancu odrečejo mandat, če je obsojen na več kot šest mesecev zapora, odločili tudi drugače.
V DZ je ogromno zakonov, ki so v neskladju z ustavo. Imamo izigrano referendumsko voljo, denimo referendum za Koper; če bi bil jaz v DZ, Koper danes ne bi bil več tak, kot je. En glas je manjkal, jaz bi glasoval za Ankaran. Če že imamo referendum in govorimo o ustavi, po kateri ima ljudstvo oblast. To ljudstvo se je v Ankaranu vendar odločilo za svojo občino. Kaj zdaj modrujemo? Ni dovolj izigravanja, zdaj bi moral DZ še v mojem primeru sprejeti, da se čaka neko vrhovno odločitev. Tega ne želim, sodba je pravnomočna, stoično bom nosil te posledice, ampak pričakujem, da se bo sodnica Orjana Trunkl, za katero verjamem, da jo bo sram, da je tako sodila in razsodila, ne danes, jutri, pojutrišnjem pa, opravičila meni, ko bo čas za to. Nič drugega ne potrebujem.
Zahvaljujem se načelnosti računskega sodišča, zahtevo za revizijo sem vložil, še preden so me aretirali, leta 2007. Tožbe nisem vložil samo jaz, več kot 20 tožb je bilo vloženih glede SP, tudi druga podjetja, ki so bila izigrana, so to naredila. Vse so zavrnili. Zanimivo, ista tožilka, ki je zavrnila te obtožbe, mene sodno preganja. Kot da nimamo druge tožilke: ista tožilka v vseh zgodbah. Bila je na Mikuževi strani, ko je bil oškodovanec, zdaj pa ga bo sodno preganjala. Sumim, da gre za dogovor. Boste videli, da za vse te poslovne goljufije, davčne utaje Mikuž ne bo odgovarjal, ne bo šel v zapor.
Boli me predvsem krivica, ne toliko, da sem izgubil denar, denar je zame papir. Saj se sliši veliko, a ta denar sem dobil jaz oziroma moja družina, za to se je prodala družinska srebrnina. Tašča je bila toliko poštena, da je vse razdelila med svoje otroke in jaz sem to vložil v stanovanjsko-poslovni objekt, ki sva ga delala skupaj z Mikužem. Moj dolg ni iz trte izvit. V dokaznem predlogu smo navedli mnenje sodnega izvedenca, ki je revidiral naše delo s tem projektom v roku dveh let. Zakaj sem tako aktivno pritiskal nanj? Ker sem videl, da je taščo ogoljufal za 404 tisoč evrov.
Vaši tašči so ponudili neke vrste poravnavo.
To je običajen postopek. Tašča je rekla: Si ti mogoče dobil teh 404 tisoč evrov, jih je dal tebi? "Pa jebentiš, Pavla, ni dal meni, jaz imam z njim poslovni odnos." Ni bilo miru, dokler nismo sedli in odšli k njemu v Gorico. Še tam je zanikal, da tega denarja ni dobil. Ko smo šli na zemljiško knjigo, ker druge pogodbe ona nikoli ni dobila, smo videli, da je to parcelo prodal po normalni ceni, njej je govoril, da bo plačano kot kmetijsko zemljišče, kupnino pa je dobila Loredana Bratuž po zaupanju tašče, ki je podpisala bel kos papirja. Loredana sama je napisala, da jo Leopolda Stojković, moja tašča, pooblašča, da uredi nakup in prodajo zemljišča s te in te parcele in v celoti sprejme tudi kupnino. Denar je bil prenakazan njemu, kar je Bratuževa povedala in tudi napisala v pismu. Po dveh mesecih jo je odpustil. Torej gre za davčno utajo in veliko krajo. Ko sem ugotovil, s kakšnim človekom imam posla, sem rekel: Zdaj pa ti meni takoj vrni moj denar. Ne bom več čakal. Čeprav sva imela do septembra 2010 podpisan dogovor, da ga bom.
Povejte mi kaj več o poročilu računskega sodišča, precej stvari je prečrtanih.
To poročilo ugotavlja, da je kršen zakon o javnih financah. SP se je prodajal brez predhodne ocene realne vrednosti. Andrej Bajuk je vodil prodajo, kar je nezaslišano, vse se je podpisovalo v njegovem kabinetu. Dejstvo je, da so najprej pripravili čisto pošten razpis, na katerega so se javila tri podjetja, dve slovenski, in sicer Luka Koper in Mercata. Obe sta imeli boljšo ponudbo od Nemca. Pozneje je minister kljub visoki varščini ta razpis preklical in se odločil za dražbo. Znova je bila vplačana varščina in podpisana izjava, da sprejemajo vse morebitne dolgove in terjatve do SP. Tudi to so podpisali Luka Koper in Mercata. Nesmisel, morali so zapisati tudi zgornjo mejo, do katere vsote bodo dražili. Ker je bil Peter Doehle prek Pomorske družbe solastnik SP, je to informacijo imel in jo je izkoristil: prijavil je znesek 50 milijonov. Za ta denar jo je tudi dobil in čez dva tedna je prodal dve stari ladji, ki sta bili vredni točno 50 milijonov.
Mene zanima ta prečrtani del
V tem kontekstu so nekatere zadeve, o katerih tudi jaz ne morem govoriti.
Kdo jih je prečrtal?
Vlada RS je zahtevala, da se, preden gre v javnost, to naredi, ker so v neskladju z zakonodajo oziroma bi se verjetno izdalo kaj, kar se je zgodilo.
Vi veste, kaj piše?
Vem, seveda. Nekatere stvari se nanašajo na posle, ki smo jih omenjali tudi mi. Kriminalisti jih z muko, ker morajo, danes preiskujejo. Ravno danes so zaslišali tudi enega od mojih kolegov. Gre za prodajo orožja v Angoli, prodajal ga je Republika Slovenija, takratna oblast tudi v devetdesetih letih. Vozilo se je po 300 kontejnerjev, z dvema ladjama. Pod Slovenijo se je prodajalo tudi orožje. Ko se danes pogovarjamo, koliko pušk smo prodali Hrvaški, je to promile, mala malica. V Angoli pa so umirali ljudje, nedolžni, goloroki, ko so jih pobijali pripadniki različnih hunt. Tja smo pošiljali orožje. Za denar, ki se je v kovčkih prenesel sem. In jaz sem se odločil, da bom to razkril pred posebno skupino tožilcev za organiziran pregon kriminala v tujini. Nekateri gospodje bodo pač morali sodno odgovarjati.
Kdo je imel koristi od prodaje tega orožja?
Posamezni ljudje v Sloveniji, ki so danes na visokih in vplivnih vodstvenih in vladnih položajih.
Policija preiskuje …
… ker mora, a ne bo ničesar odkrila, ker ne sme. Generalni direktor je marioneta in dela, kar mu rečeta Kresalova in vrh vlade, to je jasno, opazi se v več zadevah. Poglejte, kako se prodaja zaseženi kokain. Ta droga kar izgine. Ne izključujem dejstva, da je romal v državni zbor in k nekaterim izbrancem, ki jih danes sumijo, da ga uživajo. V DZ je marsikaj moralno spornega. Lahko sem zaprt, ampak ker sem videl nekatere stvari, ne bom tiho. Poglejte malo po arhivih: vidite predsednika DZ, kako si s prsti drgne dlesni in vpije mir v Ljubljani namesto mir v dvorani.
To je običajen postopek. Tašča je rekla: Si ti mogoče dobil teh 404 tisoč evrov, jih je dal tebi? "Pa jebentiš, Pavla, ni dal meni, jaz imam z njim poslovni odnos." Ni bilo miru, dokler nismo sedli in odšli k njemu v Gorico. Še tam je zanikal, da tega denarja ni dobil. Ko smo šli na zemljiško knjigo, ker druge pogodbe ona nikoli ni dobila, smo videli, da je to parcelo prodal po normalni ceni, njej je govoril, da bo plačano kot kmetijsko zemljišče, kupnino pa je dobila Loredana Bratuž po zaupanju tašče, ki je podpisala bel kos papirja. Loredana sama je napisala, da jo Leopolda Stojković, moja tašča, pooblašča, da uredi nakup in prodajo zemljišča s te in te parcele in v celoti sprejme tudi kupnino. Denar je bil prenakazan njemu, kar je Bratuževa povedala in tudi napisala v pismu. Po dveh mesecih jo je odpustil. Torej gre za davčno utajo in veliko krajo. Ko sem ugotovil, s kakšnim človekom imam posla, sem rekel: Zdaj pa ti meni takoj vrni moj denar. Ne bom več čakal. Čeprav sva imela do septembra 2010 podpisan dogovor, da ga bom.
Povejte mi kaj več o poročilu računskega sodišča, precej stvari je prečrtanih.
To poročilo ugotavlja, da je kršen zakon o javnih financah. SP se je prodajal brez predhodne ocene realne vrednosti. Andrej Bajuk je vodil prodajo, kar je nezaslišano, vse se je podpisovalo v njegovem kabinetu. Dejstvo je, da so najprej pripravili čisto pošten razpis, na katerega so se javila tri podjetja, dve slovenski, in sicer Luka Koper in Mercata. Obe sta imeli boljšo ponudbo od Nemca. Pozneje je minister kljub visoki varščini ta razpis preklical in se odločil za dražbo. Znova je bila vplačana varščina in podpisana izjava, da sprejemajo vse morebitne dolgove in terjatve do SP. Tudi to so podpisali Luka Koper in Mercata. Nesmisel, morali so zapisati tudi zgornjo mejo, do katere vsote bodo dražili. Ker je bil Peter Doehle prek Pomorske družbe solastnik SP, je to informacijo imel in jo je izkoristil: prijavil je znesek 50 milijonov. Za ta denar jo je tudi dobil in čez dva tedna je prodal dve stari ladji, ki sta bili vredni točno 50 milijonov.
Mene zanima ta prečrtani del
V tem kontekstu so nekatere zadeve, o katerih tudi jaz ne morem govoriti.
Kdo jih je prečrtal?
Vlada RS je zahtevala, da se, preden gre v javnost, to naredi, ker so v neskladju z zakonodajo oziroma bi se verjetno izdalo kaj, kar se je zgodilo.
Vi veste, kaj piše?
Vem, seveda. Nekatere stvari se nanašajo na posle, ki smo jih omenjali tudi mi. Kriminalisti jih z muko, ker morajo, danes preiskujejo. Ravno danes so zaslišali tudi enega od mojih kolegov. Gre za prodajo orožja v Angoli, prodajal ga je Republika Slovenija, takratna oblast tudi v devetdesetih letih. Vozilo se je po 300 kontejnerjev, z dvema ladjama. Pod Slovenijo se je prodajalo tudi orožje. Ko se danes pogovarjamo, koliko pušk smo prodali Hrvaški, je to promile, mala malica. V Angoli pa so umirali ljudje, nedolžni, goloroki, ko so jih pobijali pripadniki različnih hunt. Tja smo pošiljali orožje. Za denar, ki se je v kovčkih prenesel sem. In jaz sem se odločil, da bom to razkril pred posebno skupino tožilcev za organiziran pregon kriminala v tujini. Nekateri gospodje bodo pač morali sodno odgovarjati.
Kdo je imel koristi od prodaje tega orožja?
Posamezni ljudje v Sloveniji, ki so danes na visokih in vplivnih vodstvenih in vladnih položajih.
Policija preiskuje …
… ker mora, a ne bo ničesar odkrila, ker ne sme. Generalni direktor je marioneta in dela, kar mu rečeta Kresalova in vrh vlade, to je jasno, opazi se v več zadevah. Poglejte, kako se prodaja zaseženi kokain. Ta droga kar izgine. Ne izključujem dejstva, da je romal v državni zbor in k nekaterim izbrancem, ki jih danes sumijo, da ga uživajo. V DZ je marsikaj moralno spornega. Lahko sem zaprt, ampak ker sem videl nekatere stvari, ne bom tiho. Poglejte malo po arhivih: vidite predsednika DZ, kako si s prsti drgne dlesni in vpije mir v Ljubljani namesto mir v dvorani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar