Denar je sveta vladar.

Mikuž Marjan je oguljufal tudi svoje najbližje sodelavce. Po izjavi Milene Kocjan, ki naj bi bila praktično njegova desna roka pri luškem poslu, je tudi ona postala žrtev Mikuževih goljufij. Saj jo je na koncu pustil brez kakršnega koli plačila za opravljeno delo.(cca 400.000,00 €)

Na sojenju priča tudi Stojkovič Leopolda, ki je zaradi svojega prepričanja, da so ljudje dobri in pošteni, podpisala bel papir, ki naj bi postal pooblastilo za urejanje in prodajo zemljišča. To zaupanje je bilo izrabljeno in spet je velike količine denarja romalo v Mikužev žep. (404.000,00 €)

Ravno tako se na sodišču srečamo še z zgodbo g. Jankovića, ki naj bi Mikužu podaril kar 320.000,00 €, ob prodaji objekta Luna. Tudi tu se izkaže, da je Mikuževa beseda le malo vredna. Saj Damjan Janković zanika kakršen koli podarjen denar in jasno  izrazi, da tega nikoli ne bi storil.

Porodi se vprašanje, ali so ljudje res tako zelo naivni in vsi s široko odprtimi rokami objemajo g. Mikuža in mu poklanjajo sto tisoče in tisoče evrov. 

Bolj me zanima, kaj je v teji zgodbi resnica. Mikuževa sposobnost prepričevanja ljudi, da mu denar poklonijo ali njegova sposobnost prikrivanja namenov in obračanje vetrov v svojo stran, tako da na koncu dobi on velike vsote denarja in vsi ostali ostanejo praznih rok.

 Ljudje, katerim je Marjan Mikuž dolžan je vedno več, odkrivajo se nove in nove zgodbe medtem pa se tudi na tožilstvo in policijo vlagajo nove in nove obtožnice zoper njega. Papirji se kopičijo, sodnih procesov pa ni. Zakaj? Ima to mar povezavo z vlogo tajnega policijskega sodelavca, ki jo je Marjan Mikuž pridobil?!

Na sojenju pričal Damjan Janković

V nadaljevanju sojenja zaradi nepremičninskih poslov z Luko Koper je pričal tudi Damjan Janković, eden od lastnikov družbe Luna Park, ki je objekt Luna prodala Premik netu, ta pa nato Luki.

Koper, 25. 10. 2012 ob 7:09, hbl, sta

 

Pri tem je Premik net zaslužil dobrega pol milijona evrov. Janković je zatrdil, da je iztržil višjo ceno od ponujene, o nadaljnji prodaji Luki pa ni vedel nič.
Objekt Luna bi postal osrednji del zalednega terminala Luke Koper pri Sežani. Podjetje Marjana Mikuža Premik net je družbi Luna Park plačalo 1,1 milijona evrov, občini Sežana za njen delež pa 300.000 evrov, nazadnje pa je celoten objekt prodal Luki Koper za 1,95 milijona evrov. Po cenitvi, ki jo je naročila občina, naj bi bila nepremičnina sicer vredna okoli 1,8 milijona evrov.
Janković, ki je bil preko Electe eden glavnih lastnikov Luna Parka ter predsednik nadzornega sveta družbe, je zavrnil, da bi zaradi prijateljevanja z Mikužem Premik netu naredil "popust". Mikuža je poznal samo na poslovni ravni, je pojasnil, ter dodal, da si je izpogajal višjo ceno, kot jo je sprva ponujal Mikuž.
"Logično je, da sem kot večinski lastnik te nepremičnine, ki se je prodajala, želel izposlovati najvišjo možno ceno," je po obravnavi medijem še pojasnil Janković. Glede cenitve vrednosti objekta je poudaril, da je cenitev naročila občina in ne on ter da ceno določa trg.
Da se bo objekt prodajal naprej Luki Koper, Janković ni bil seznanjen. "Meni je bil interes prodati, kaj se s to nepremičnino naprej dogaja, me res ni zanimalo," je dodal.
Na vprašanje, ali je Luka v tem primeru opravila ugoden nakup, pa je povedal, da ne more govoriti v imenu drugih ter nadaljeval: "Predvidevam da če so kupovali, so z namenom kupovali."
Tudi tedanji direktor Luna Parka Jože Kompare je pojasnil, da je bil posel s prodajo objekta zanje ugoden. Objekt so že pred tem sklenili čim prej prodati, pred pojavom Mikuža pa so dobili le eno ponudbo, ki pa je bila bistveno nižja in je znašala le okoli 800.000 evrov. Niti Kompare ni bil seznanjen s tem, da bo končni kupec Luka, čeprav je o tem v Sežani bilo slišati govorice.
Kot je še pojasnil, je ceno za Luno potrdil tudi nadzorni svet družbe. Za odobritev vsakega posla v vrednosti nad 50.000 evrov je Kompare namreč potreboval sklep nadzornikov.
Na včerajšnji obravnavi je sicer nastopilo več prič. Nepremičninar Sergej Ferrari, ki mu je Mikuž povedal, da Srečko Prijatelj zahteva od njega denar, in je pričal že na prvem sojenju v zvezi z zemljišči na Orleški gmajni, je na vprašanje okrožne državne tožilke Barbare Milič Rožman, kaj je mislil s tem, da se "torta lažje deli na tri dele kot na štiri", pojasnil, da je to izrekel v šali.
Ferrari je menil, da je spor med Prijateljem in Mikužem nastal, ker "sta bila oba gluhonema" in se nista mogla dogovoriti, kako si razdeliti denar. Da je kakšen dogovor sploh obstajal, pa ni mogel potrditi, pač pa je šlo zgolj za njegovo sklepanje na podlagi pisanja medijev, je pojasnil.
Nepremičninarka Milena Kocjan se je v dogovoru z Mikužem lotila pogajanj za odkup zemljišča na Orleški gmajni s 16 solastniki, s katerim so bile težave pri zaokroževanju in je Luka od ene od lastnikov delež kupila neposredno.
Kocjanova Mikužu sicer očita, da jo je opeharil za delež provizije od prodaje zemljišča Luki Koper, je po eni strani dejala, da je bila nad zaslužkom Premik neta pri tem poslu presenečena. Po drugi strani pa je ocenila, da je bila štiriodstotna provizija, ki jo je Luka izplačala Premik netu, glede na obseg posla in zahtevnost pridobivanja zemljišča normalna.
Kocjanova, ki je sodelovala le do faze priprave predpogodbe in je pri pogajanjih z Luko ni bilo zraven, je sicer poudarila, da se je z lastniki parcel trdo pogajala, da bi dosegla za Luko čim ugodnejšo ceno, ter da je mislila, da mora Mikuž za vsako odstopanje od cene 25 evrov na kvadratni meter pridobiti soglasje Luke.
Kot priče so nastopile tudi soproga Roberta Časarja Ksenija ter Prijateljeva žena Aleksandra in tašča Leopolda Stojkovič. Slednji sicer nista podali bistveno novih vidikov glede na njuni pričanji v prejšnjem sojenju Prijatelju.

Kjub temu, da je poročanje o zadevi Prijatelj strogo naročeno se najdejo novinarji, ki imajo JAJCA in objavijo necenzurirano. Zadeva Prijatelj dobiva tudi mednarodno medijsko pozornost, ki vsekakor ne bo prikazala našega sodstva v pozitivni luči.

SCENARIJ

Doslej na podlagi slišanega lahko sklepamo, da Marjan Mikuž s svojimi pridobljenimi mio EUR lahko govori svoje zgodbice. Sodišče in tožilstvo sta vse do danes le te sprejemala kot verodostojno resnico.

Kaj je novega na sojenju?

Mozetrčeva pove sodnici in tožilki, da se z Mikužem ni hotela pogovarjati.. Zato se je pogovarjala samo z odvetnico Luke. Gospa odvetnica Mevlja Turk na pričanju pove, da je bila najeta in plačana s strani Mikuža. Glede na slišano Luka v tem primeru ni imela odvetnice. Sprašujemo se, ali je odvetnikom dovoljena lažna predstavitev in ali zakoni ne veljajo za vse? Mikuževa zgodba krofa z marmelado, slednjo je hotela Mozetičeva, je ob velikem zaslužku najmanj nemoralna, če ne še kaj drugega. Ali je bil in je to veliki scenarij Marjana Mikuža?

Ob spremljanju vsega tega se poraja veliko vprašanje: Ali nisva na zatožni klopi vsaj dva preveč.?

Članek objavljen v Primorskih novicah

torek, 16. oktober 2012

Začeli pri 25, končali pri 65 evrih za kvadratni meter

“Veste, njen mož je odvetnik, in skozi to zaščito, ki sta jo predlagala, sta prišla do višje cene,” je novogoriška odvetnica Branka Mevlja Turk včeraj pojasnila bistvo zapleta s solastnico zadnjih petih hektarjev na Orleški gmajni. Dodala je, da jo je za reševanje tega zapleta najel Marjan Mikuž in ne Luka Koper, kot je na prejšnji obravnavi trdila omenjena lastnica.

Včeraj sta na sodišče prišla le Marjan Mikuž in Srečko Prijatelj

KOPER > Obtoženi nepremičninski posrednik Marjan Mikuž je novogoriško odvetnico Branko Mevlja Turk prosil za pomoč, potem ko Jasna Mozetič iz Žigonov pri Renčah nikakor ni hotela prodati svojega šestindevetdesetinskega deleža zadnjih petih hektarjev Orleške gmajne. Na koncu se je mimo Mikuža dogovorila neposredno z Luko Koper za ceno 65 evrov za kvadratni meter, Mikuž pa je medtem preostale deleže kupil po 31 evrov za kvadratni meter.
In nato Luki prodal po ceni, ki jo je izsilila Mozetičeva ter tako samo s temi petimi hektarji zaslužil 1,78 milijona evrov. Mikuž naj bi s tem Roberta Časarja napeljal k zlorabi položaja, Časar pa naj bi položaj prvega moža Luke tako dejansko zlorabil. Enako naj bi se po mnenju tožilstva zgodilo tudi pri prodaji kompleksa Luna, kjer je razlika med kupnino Mikuža in kupnino Luke znašala dobrega pol milijona evrov.

Za Mikuža ni hotela slišati

Odvetnica Mevlja Turk je včeraj potrdila, da Mozetičeva ni hotela niti slišati za Mikuža in da je dobila občutek, da ga ne mara. “Potem sem se pogovarjala z vodjo pravne službe Luke in smo jo začeli posredno prepričevati. Pošiljala sem ji predloge pogodbe, ona je pošiljala svoje. Pogojevala je vse: ceno, pogodbo samo zanjo in ne v druščini preostalih 15 solastnikov, izključitev Mikuža iz posla ...”
“Predlagala je protišpekulativno klavzulo, klavzulo o neodgovornosti za pravne napake, ker je vedela, da bi morala svoj delež najprej ponuditi solastnikom. In potem je postavila ceno 40.000 evrov, da si bo pač kupila dober avto,” je sklenila in povzela, da se je Mikuž medtem odločil kupiti sam preostale deleže in je bil v najslabšem primeru pripravljen proti njej sprožiti delitveni postopek na sodišču.

Ni bila odvetnica Luke

Soobtoženi Srečko Prijatelj je nato pripomnil, da je Mozetičeva na prejšnji obravnavi ves čas trdila, da je bila Mevlja Turk odvetnica Luke in jo vprašal, ali potem ni šlo za preslepitev Mozetičeve, če jo je najel in plačal Mikuž. “Na to ne bom odgovorila,” mu je odgovorila Mevlja Turk. Dodala je še, da z Mikužem ni v nikakršnih tesnejših odnosih, saj njega in Aleksandro Prijatelj toži, ker ji kot družbenika podjetja Premik Invest (ki je v Divači hotelo graditi Sončno hišo) nista plačala nekaterih storitev.
Včeraj je pričala tudi upokojena sodnica Nevenka Krelj iz Škofje Loke, ena od 16 solastnikov zadnjih petih hektarjev, ki je Mikužu pomagala najti in predstaviti posel vsem solastnikom. “Skozi smo spravili vso proceduro od Švice do Hrvaške in Avstrije, na koncu pa ona ni hotela podpisati. Vsi smo bili ogorčeni,” je dejala za Mozetičevo in pojasnila, da so se z Mikužem začeli pogovarjati pri ceni 25 evrov, sami so predlagali ceno 35, na koncu pa pristali na 31 evrov za kvadratni meter.

Cenitvi malo nižji od kupnine

Na Mikuževo vprašanje, ali mu je, potem ko se je prodaja zapletla, tudi sama predlagala, naj deleže 15 lastnikov kupi Mikuž, ker je njim vseeno, komu prodajo, je odgovorila, da je to res predlagala. Dodala je še, da je tudi sama poklicala v Luko in vprašala, če ne bi raje prodali svoje deleže neposredno Luki, pa so ji odgovorili, da so za nakup parcel na Orleški gmajni pooblastili Mikuževo podjetje Premik.
Senat je včeraj zaslišal tudi cenilca, ki sta pred Mikuževim nakupom ocenila kompleks Luna. Drago Dujmovič iz Krvavega Potoka je povedal, da so mu cenitev naročili iz Kraškega zidarja in da se o tem ni nikoli pogovarjal z Mikužem. Zaradi zapuščenosti je objektu zbil 30 odstotkov vrednosti.
Igor Požar iz Matenje vasi pa je zaradi tega objektu zbil nekaj odstotkov vrednosti, vendar pa pripisal nekaj odstotkov zaradi ugodnejših tržnih razmer. Cenitev mu je naročil Mikuž. Prvi je Luno ocenil na 1,716 milijona, drugi na 1,9 milijona, Mikuž pa jo je Luki prodal za 1,95 milijona evrov.

Časar je zbolel

Včeraj je pričal tudi direktor sežanske poslovalnice Banke Koper Emil Repovž, ki je potrdil, da se je nekoč v Sežani srečal s Prijateljem in Mikužem in da sta mu povedala, da potrebujeta posojilo za nakup Lune. Z banke so nato začeli preverjati dokumente o poslu, Mikuža pa vprašali, zakaj se ne zadolži neposredno pri Luki. Družba Premik za posojilo potem sploh ni zaprosila.
Sicer pa sta se včeraj na sodišču znašla le Mikuž in Prijatelj, Časar pa se je opravičil zaradi bolezni in poslal zdravniško potrdilo. Prav tako naj bi zbolel tudi njegov odvetnik, zato je sodnica Orjana Trunkl Časarja za včerajšnjo obravnavo izločila iz postopka, na prihodnji, konec meseca, pa ga bo znova vključila vanj. .DANIJEL CEK

ALI JE SODIŠČE NA STRANI KRIMINALA IN ZAKAJ TOŽILSTO NE VIDI »POŠTENEGA » MIKUŽA? JE SLEPOTA ZAUKAZANA?

Upam, da bo »visokomoralna« drža g. Mikuža v očeh bralca spodnjega članka prepoznavna. Medtem ko je razlagal sodišču kaj je krof z marmelado in to primerjal z nedopustnim ravnanjem ene od lastnic parcel na Orleški gmajni, ki je hotela samo marmelado, je ves užaljen, da se z njim zaradi njegove poštenosti sploh ni hotela pogovarjati pozabil sledeča dejstva:

-         ker se lastnica parcele ni hotela pogovarjati z g. Mikužem le ta najame odvetnico, ki jo plača. Slednja se z lastnico parcele pogovarja kot  odvetnica Luke .

-         ko se dogovorijo o prodaji ene od parcel, ki tvorijo celoto(za bistveno višjo ceno kot ostalim lastnikom) Mikuž proda celoten kompleks zemljišča po ceni, ki je veljala za marmelado.

-         Vse skupaj ne kupuje s svojim denarjem ampak z denarjem, ki ga je kot avans za nakup omenjenih parcel dala Luka. Luki pa proda to isto zemljišče za 1,2 mio EUR več.

To smo lahko razbrali iz zaslišanj na sojenju.

Moram pa dodati, da kljub zelo pogostim nekorektnim objavam novinarjev, ki prisostvujejo sojenju tokrat korektnost novinarskega zapisa še obstaja ( če ni uredniškega diktata). To dokazuje spodaj objavljeni članek.

Primorske novice, četrtek, 4. oktober 2012

Parcela kot marmelada

“Če bi gospa svoj delež prodala pol leta prej, nas danes ne bi bilo tukaj,” je po pričanju Jasne Mozetič iz Žigonov pri Renčah na koprskem sodišču včeraj dejal obtoženi poslovnež Marjan Mikuž. Ker Mozetičeva svojega deleža zadnjih petih hektarjev na Orleški gmajni ni hotela prodati po 31 evrov in je z Luko dosegla ceno 65 evrov za kvadratni meter, je Mikuž tudi preostale deleže Luki prodal po 65 evrov in tako sebi ter Robertu Časarju prislužil pregon.

Orleška gmajna: prazna, a polna zanimivih zgodb

Foto: TJAŠA GERIČ

KOPER> Eden glavnih očitkov, ki bremeni nekdanjega prvega moža Luke Roberta Časarja in nepremičninskega posrednika Marjana Mikuža, predstavlja namreč prav nakup zadnjih sedmih parcel, ki tvorijo pet hektarjev obsegajoči kompleks sredi Orleške gmajne. Luka je hotela kupiti tudi teh pet hektarjev, vendar pa Jasna Mozetič iz Žigonov pri Renčah, sicer ena od 16 lastnic kompleksa, svojega deleža nikakor ni hotela prodati po ceni 31 evrov za kvadratni meter.
Namesto tega se je začela mimo Mikuža sama pogajati z Luko in po dolgotrajnih pogajanjih dosegla ceno 65 evrov za kvadratni meter. Medtem se je pogodba med Luko in Mikužem, po kateri je bil Mikuž upravičen do štiriodstotne provizije od prodaje parcel, iztekla, Mikuž pa je tačas že kupil deleže vseh preostalih 15 lastnikov po 31 evrov. Luki je nato prodal celoten kompleks po ceni, ki jo je izposlovala Mozetičeva in tako namesto 63.000 evrov provizije zaslužil kar 1,78 milijona evrov. Po prepričanju kriminalistične policije in tožilstva je Mikuž s tem napeljal Časarja k zlorabi položaja, Časar pa naj bi z nakupom teh parcel po višji ceni zlorabil položaj predsednika uprave Luke. Zgodba naj bi se nato ponovila pri nakupu kompleksa Luna, za katerega je Mikuž odštel 1,4 milijona, Luki pa ga je prodal za 1,95 milijona.

Hotela je tudi bodočo razliko

Mozetičeva se včeraj na glavni obravnavi ni spomnila skoraj ničesar. Ni se spomnila, ne kdo ne kako je določil višjo ceno, ni se spomnila Mikuža in njegovega podjetja, zatrdila je tudi, da ni vedela, po kakšni ceni so prodali svoje deleže drugi lastniki kompleksa. Potrdila je, da si je o prodaji svojega deleža dopisovala z odvetnico Luke in da je predzadnja pogodba govorila o znesku 33.576 evrov za njen delež.
“Iz dopisovanja izhaja, da ste potem ceno dvignili na 40.000 evrov,” ji je dejala sodnica Orjana Trunkl. “Ne spomnim se, ali sem zvišala ceno, nekaj sem pač predlagala, kakor se v pogovorih predlaga,” je vztrajala Mozetičeva. Na vprašanje, s kom se je posvetovala pred prodajo deleža, je odgovorila da s svojim možem pravnikom in drugimi člani družine.
Na vprašanje Mikuževega odvetnika Romana Sevška, ali je v dopisovanju z odvetnico protestirala proti grožnjam iz Luke, je odgovorila, da je bilo slišati, da bo Luka poskušala po drugačni poti, če ne bo šlo tako. “Vedno so možne razlastitve,” je dodala. Na vprašanje, ali se spomni protišpekulativne klavzule, ki jo je predlagala Luki v pogodbi, je odgovorila nikalno. Nato jo je Sevšek prebral. Luki je predlagala, da bi morala Luka, če bi kadarkoli v prihodnosti njen delež prodala naprej po višji ceni, razliko nakazati njej. “To je bilo za Luko povsem nesprejemljivo,” je pojasnil Sevšek.

Beda z novimi avti

Sevšek jo je nato vprašal, ali ve, če so solastniki kompleksa prodali svoje deleže dražje ali ceneje od nje, Mozetičeva pa je odgovorila, da ne ve. “Zakaj pa ste potem napisali odvetnici, da solastniki razprodajajo svoje premoženje, zato da se lahko po Sežani vozijo z novimi avti in dodali kakšna beda?” jo je vprašal Sevšek. “Saj nisem nikjer omenjala cene,” je trdila Mozetičeva.
“Gospa in njen mož sta vedela, zakaj ne vstopata v skupno prodajo z ostalimi solastniki,” je pojasnil Mikuž. “Ker sta imela ta delež sredi celotnega kompleksa in sta vedela, da bosta lahko izposlovala višjo ceno. To je tako, kot če bi kupovali krof, marmelada v sredini pa bi bila njuna,” je prepričan Mikuž. Mozetičeva je za svojo šestindevetdesetino kompleksa petih hektarjev (približno 615 kvadratnih metrov) namesto dobrih 19.000 evrov iztržila 40.000 evrov. “In prav je, da je takšno ceno dosegla. V tem ni nič narobe,” je pristavil Časarjev odvetnik Danijel Planinšec.
Sicer pa je včeraj pričala tudi takratna direktorica za ekonomiko in finance v Luki Mojca Černe Pucer, ki je povedala, da je projekt Orleške gmajne vsebinsko vodil Milan Pučko, pogodbe pa podpisoval predsednik uprave Časar. “Veliko pogodb je parafirala pravna služba, ne vem pa, če je kdo pregledoval višino teh pogodb,” je dejala. Za Orleško gmajno po njenem niso izdelali študije ekonomske rentabilnosti, ker uprava tega ni zahtevala.

Prijatelj je bil vodič

“V nekih normalnih razmerah bi bilo to avtomatsko. Ampak takrat je bila družba minimalno zadolžena, v dobri kondiciji, bistveno boljši kot danes,” je pristavila. Na vprašanje, ali je bilo zaradi nakupov parcel ovirano finančno poslovanje Luke, je odgovorila, da ne. Na vprašanje, zakaj so kriminalisti v predkazenskem postopku zapisali njeno izjavo, da je bila zaradi opozarjanja na posle z Mikuževim podjetjem Premik tik pred tem, da jo odpustijo, je odgovorila, da ne ve in da tega zagotovo ni rekla.
Takratni direktor za trženje, logistiko in razvoj Pučko se je včeraj spominjal bolj malo. Ni vedel, kako je prišlo do odločitve za Orleško gmajno, zatrdil je, da s prodajo parcel ni imel veliko opravkov, da je bilo za projekt izdelanih nekaj elaboratov in študij in da je projekt zalednega logističnega centra še danes zelo smiseln. Spomnil pa se je, da se je s Časarjem nekoč srečal v kleti Srečka Prijatelja v Orleku. “Pa vendar sem bil zraven, če sem tam doma. Drugače bi se izgubili,” je pojasnil Prijatelj in dodal, da je bil takrat zraven kot sežanski občinski svetnik.
DANIJEL CEK

MAHINACIJE SODIŠČA

Ključno vprašanje sodišča pri ponovnem sojenju za isto zadevo je kako ohraniti verodostojnost Marjana Mikuža. Sodnica Orjana Trunkl je v prvem sojenju v isti zadevi zapisala, da je omenjeni gospod oseba, kateri gre verjeti. Sedaj, takoj na začetku predobravnalnega naroka je na hitro poskrbela, da se Mikuža in Bratoževo izloči (obtožnica ju bremeni goljufije in pomoči pri goljufiji – protipravna prisvojitev 404.000 EUR). Razlog za izločitev je bil zdravstveno stanje Bratoževe, mnenje izvedenca pa tega ni potrdilo.

Ob  razdružitvi, ponovni združitvi in spet razdružitvi iste obtožnice se sprašujemo o zakonitosti delovanja sodišča saj je že v nebo vpijajoče dejstvo, da se s temi dejanji po potrebi prikraja izvajanje in potek sojenja.

Članek objavljen v Delu

Delo, 18.09.2012 00:00:00

Dva bi skupaj, dva narazen

Bodo sodna postopka združili? Marjan Mikuž in Loredana Bratož trdita, da nista ogoljufala tašče Srečka Prijatelja

Koper – Marjan Mikuž in njegova nekdanja pomočnica Loredana Bratož na predobravnavnem naroku nista priznala krivde za domnevno poslovno goljufijo oziroma pomoč pri goljufiji na račun Leopolde Stojkovič, tašče Srečka Prijatelja. Njuna zagovornika vztrajata, da se postopek vodi ločeno.
Postopek proti obtoženima zaradi domnevne goljufije – Stojkovičevo je pri postopku prodaje zemljišča pri Sežani menda oškodovala za več kot 400.000 evrov – je sodnica Orjana Trunkl že pred časom zaradi zdravstvenih težav Bratoževe izločila iz postopka zoper nekdanjega predsednika uprave Luke Koper Roberta Časarja, nekdanjega poslanca SNS Srečka Prijatelja in poslovneža Marjana Mikuža v zvezi z nepremičninskimi posli z Luko Koper, ki poteka na istem sodišču.
Včeraj sta tako zagovornik Mikuža Roman Sevšek kot zagovornik Bratoževe Gregor Hrvatin vztrajala, da se zadev ne sme znova združevati. To bi namreč »nedopustno otesnilo« Mikužev obrambni položaj, saj ta ne bi mogel zahtevati pričanja Prijatelja, je pojasnil Sevšek.
Oba obtoženca sta se odpovedala porotnemu sojenju, tako da bo o zadevi sodila le Trunklova. Ta je tudi določila, da bo začetek glavne obravnave 28. novembra, pri čemer gre za pogojni datum. Sodni senat bo namreč moral najprej odločati o morebitni ponovni združitvi omenjenih postopkov, ki jo zahtevata obrambi Časarja in Prijatelja.
Sevšek je predlagal zaslišanje več prič iz policijskih vrst in listinske dokaze, iz katerih menda izhaja, da obtožnica temelji zgolj na krivih navedbah Stojkovičeve. Zaradi krive ovadbe naj bi zoper Stojkovičevo prihodnji mesec stekel tudi postopek na sodišču. Pričanje policistov naj bi prav tako dokazalo, da za ovadbo Mikuža sploh ni bilo podlage.
Sevšek je predlagal tudi zaslišanje hčere Stojkovičeve Aleksandre Prijatelj in njenega moža Srečka Prijatelja, poleg tega pa še branje prepisov pogovorov med Prijateljem in Mikužem ter Prijateljevega SMS-sporočila Mikužu, iz katerih menda izhaja, da je Mikuž dolgoval Stojkovičevi precej manjši znesek od navedenih 400.000 evrov.
Hrvatin je med drugim predlagal branje grafološke analize overjenega podpisa Stojkovičeve, zaslišanje pomočnice zdaj že pokojne notarke, ki je overila pogodbo med Mikužem in Stojkovičevo, ter izjavo Stojkovičeve, da so vse Mikuževe obveznosti do nje poravnane.
STA

KAKO SE ŽELI NEKATERE ZA VSAKO CENO ZAŠČITITI?

Spodaj omejen primer je dokaz, da se nekatere obtožbe želijo prikriti.
Postopki so skrbno načrtovani - fazni. Najprej razdružitev, potem
odstranitev senata in spet sojenje pred isto sodnico.
V začetku ista obtožnica je bila najprej razdružena, pa spet združena
in ponovno razdružena. Zelo enostavno in po potrebi za dosego
zastavljenega cilja. Ali je cilj tega zaščita Marjana Mikuža?

Primorske Novice

torek, 18. september 2012

Mikuž in Bratoževa ne priznavata krivde

“Krivde ne priznam,” se je o obtožbi, da je taščo Srečka Prijatelja ogoljufal za 404.000 evrov, včeraj izrekel Marjan Mikuž. “Sem nedolžna,” je enako povedala tudi njegova nekdanja tajnica Loredana Bratož. Če njunega primera senat ne bo združil s sojenjem Časarju, Prijatelju in Mikužu, jima bo sodnica začela soditi konec novembra.

Igralci “stranske” epizode razvpite Orleške gmajne (z leve): odvetnik Roman Sevšek, Marjan Mikuž, njegova nekdanja tajnica Loredana Bratož in odvetnik Gregor Hrvatin

Foto:

KOPER> Nepremičninarja Marjana Mikuža in njegovo nekdanjo tajnico Loredano Bratož je tožilstvo obtožilo skupaj z nekdanjim predsednikom uprave Luke Robertom Časarjem in zaprtim nekdanjim poslancem Srečkom Prijateljem v skupni zgodbi o sumljivih poslih s parcelami na Orleški gmajni. Vendar pa Bratoževe zaradi zdravstvenih težav ni bilo na dva prva naroka, zato je sodnica Orjana Trunkl ob negodovanju Prijatelja in Časarja obtožbo zoper njiju izločila iz skupne obtožnice in sklenila, da jima bo sodišče sodilo posebej.
Domnevna nečednost, zaradi katere tožilstvo preganja Mikuža in Bratoževo, je in ni povezana s spornimi posli na Orleški gmajni. Povezana je toliko, ker gre prav tako za odkup in prodajo ene od parcel na razvpiti Orleški gmajni, ni pa povezana z drugimi kaznivimi dejanji (zloraba položaja in podkupovanje), ki jih tožilstvo očita Časarju, Mikužu in Prijatelju.

Sporni 404 tisočaki

V primeru Mikuž-Bratož gre za sum poslovne goljufije. Tožilstvo namreč trdi, da je Bratoževa prepričala Prijateljevo taščo Leopoldo Stojkovič iz Orleka, da jo je ta pooblastila za urejanje vseh poslov v zvezi s prodajo pooblastilo za prodajo njene (zadnje) parcele, nato pa naj bi Bratoževa Stojkovičevi zamolčala, da je Luka parcelo kupila in zanjo tudi plačala kupnino na njen račun.

“Veliko” sojenje zaradi Orleške gmajne proti Robertu Časarju, Srečku Prijatelju in Marjanu Mikužu se bo nadaljevalo v ponedeljek.

Nato naj bi Bratoževa 404.000 evrov kupnine s svojega računa brez dovoljenja Stojkovičeve nakazala na Mikužev račun. Po mnenju tožilstva je ob tem vedela, da si namerava Mikuž denar prilastiti. Bratoževa naj bi tako Mikužu pomagala storiti poslovno goljufijo, Mikuž pa naj bi jo dejansko storil.
Mikužev odvetnik Roman Sevšek je sodnici Trunkl predlagal, naj na sojenju zasliši kriminaliste in policiste, ki so primer obravnavali, in naj prebere vrsto listin iz sodnih sporov med Stojkovičevo in Mikužem, ki so izbruhnili zaradi sporne parcele, med drugim tudi njeno ovadbo in civilno tožbo proti Mikužu in Mikužev pregon Stojkovičeve zaradi krive ovadbe.
Sevšek želi, da bi se sodnica seznanila tudi z zapisnikom zaslišanja Prijateljeve žene Aleksandre, v katerem naj bi zatrdila, da Mikuž njeni mami ne dolguje ničesar, poslušala posnet pogovor med Prijateljem in Mikužem tik pred aretacijo in prebrala Prijateljevo sporočilo Mikužu dva tedna pred aretacijo, v katerem naj bi trdil, da njegovi tašči dolguje le 30.000 evrov. “Obtožnica temelji na navedbah v krivi ovadbi Leopolde Stojkovič,” je prepričan Sevšek.

Raje bi posebej

Skupaj z odvetnikom Loredane Bratož Gregorjem Hrvatinom sta predlagala tudi, naj pregleda domnevno sporno pooblastilo Stojkovičeve in zasliši pomočnico ter tajnico notarke, pri kateri je pooblastilo podpisala. Notarka je namreč medtem že umrla. Poleg tega Hrvatin predlaga tudi branje notarsko overjenega pooblastila, izjave Stojkovičeve, da so vse obveznosti do nje poravnane in same prodajne pogodbe.
Odvetnika se strinjata, da Bratoževi in Mikužu sodi sama sodnica in ne senat, ter da primera ne združijo s sojenjem proti Časarju, Mikužu in Prijatelju. O tem bo zdaj odločal senat “velikega” sojenja. Če primera ne bo združil, bo sodnica Trunkl Mikužu in Bratoževi začela soditi konec novembra.
DANIJEL CEK

Povezava do članka na spletni strani primorskih novic: 
http://www.primorske.si/Kronika/Mikuz-in-Bratozeva-ne-priznavata-krivde.aspx

V SLOVENIJI NE VELJA, DA IMA LAŽ KRATKE NOGE, z njo se da še lepo služiti.

Ponovno sojenje o isti zadevi je za demokracijo nedopustno dejstvo. Pravijo, da se živemu človeku lahko vse zgodi. Poleg naročenega ponovnega sojenja, pa se intenzivno izvaja tudi lažno poročanje, ki je v naprej naročeno in morebiti tudi dodatno plačano, kot v primeru novinarke RTV-ja, ki je kljub prisotnosti v sodni dvorani, napisala članek na neresničnih dejstvih.

Nikogar od odgovornih v sodnem procesu (policije, sodstva, tožilstva) pa ne zanimajo dokazna ugotovljena dejstva o milijonskih goljufijah Marjana Mikuža, saj  je z avansom Luke Koper kupoval zemljišča, ki jih je dražje prodal Luki. pri tem pa zaslužil še 4 procentno provizijo.

Že polna tri leta je na prostosti, policija ga celo varuje in kot boste videli bo preslepil tudi sodišče, ne bo kaznovan, pri tem je pa še dobnro zaslužil.

Spodaj je naveden Zahtevek za popravek napisanih laži objavljen v celoti. TO SE NAM DOGAJA VSAK DAN! (npr.: Ismail Manjardi)

JAVNI ZAVOD RTV SLOVENIJA

TELEVIZIJA SLOVENIJA

ZA: ODGOVORNI UREDNIK MMC

KOLODVORSKA 2

1550      LJUBLJANA                                                                                                                      

Ljubljana, dne 10.9.2012

ZADEVA: Zahtevek za popravek na članek z naslovom Časar: "Kakšna provizija!? Od Prijatelja sem dobil kvečjemu kako klobaso in pršut!" , z dne 05.09.2012, objavljen na spletnem portalu MMC

Spoštovani! 

V zvezi s člankom z naslovom Časar: "Kakšna provizija!? Od Prijatelja sem dobil kvečjemu kako klobaso in pršut!" z dne 05.09.2012, zahtevamo takojšnjo objavo popravka skladno z določbami 26. in 27. člena Zakona o medijih.

Obrazložitev:

Na spletnem portalu medija MMC ste dne 05.9.2012 objavili članek z naslovom Časar: "Kakšna provizija!? Od Prijatelja sem dobil kvečjemu kako klobaso in pršut!" V njem je med drugim navedeno:

1) ''Obtoženi (Marjan Mikuž, Robert Časar in Srečko Prijatelj) so nezakonitih poslov pri prodaji zemljišč na Krasu za potrebe luškega logističnega terminala. Pri tem naj bi si dobro napolnili žepe, Luko pa oškodovali za 2,2 milijona evrov.''

2)…'' Srečka Prijatelja pa obtožnica bremeni napeljevanja k zlorabi pomoči ter sprejemanja in dajanja daril.''

3) ''Dogovor trojice je bil, da si jo "pravično" razdelijo na tri enake dele.'' (slednje se navaja v povezavi s posli po pogodbah na nakup in kasnejšo prodajo nepremičnin, ki jih je Premik net d.o.o. najprej kupil in potem prodal Luki Koper) 

Navedeno z ojačano pisavo ne drži.

Srečko Prijatelj ni obtožen dejanj, ki jih navaja prispevek (pod tč 2 tega dopisa)), temveč je obtožen za domnevno kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril

in kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril; gre za ''darila'', ki naj bi se dajala in sprejemala v zvezi s ''posredniško pogodbo''(obrazloženo v nadaljevanju).

Prav tako ne drži, da naj bi si vsi obtoženi  Luko Koper oškodovali za 2,2, mio EUR, saj tega obtožnica Srečka Prijatelja ne bremeni.

Obtožnica Srečka Prijatelja bremeni, da naj bi Roberta Časarja in Marjana Mikuža nagovoril k dogovoru za sklenitev kuporodajnih pogodb za nakup nepremičnin, v katerih je kupec Luka Koper, posrednik pri prodaji pa Premik net d.o.o., in sicer po Pogodbi o posredovanju z dne 26.1.2007, za najvišjo zakonsko možno provizijo 4%. Obtožnica torej očita, da je Srečko Prijatelj Roberta Časarja nagovoril, da zaradi posla odkupa nepremičnin po Pogodbi o posredovanju z dne 26.1.2007, Robert Časar zahteva in sprejme (od Marjana Mikuža) nagrado zase ter zanj (Srečka Prijatelja), Marjana Mikuža pa je napeljal (nagovoril), da je tako (za najvišjo zakonsko dovoljeno provizijo 4%) pogodbo o posredovanju sklenil ter izročil Časarju znesek v višini 86.000,00 EUR ter Srečku Prijatelju znesek v višini 245.000,00 EUR od skupnega zneska 742.000,00 EUR, kolikor naj bi Luka Koper plačala Premik netu d.o.o. (4% provizija vseh poslov po tej pogodbi).

Ali na kratko – Srečko Prijatelj naj bi Roberta Časarja in Marjana Mikuža nagovoril za sklenitev ''posredniške pogodbe'' za največjo zakonsko dovoljeno provizijo (4%) ter Časarja nagovoril, da se z Mikužem dogovori za delitev na tretjine, Mikuža pa, naj znesek da.

Nepremičnine, ki so predmet Pogodbe o posredovanju z dne 26.1.2007, so nepremičnine različnih lastnikov, skupna vrednost nepremičnin je bila cca. 15. mio EUR; provizija po obtožnici, ki naj bi bila plačana Premik Netu d.o.o., pa 742.000,00 EUR. Nepremičnine po tej pogodbi so lastniki nepremičnin prodajali direktno Luki Koper, s posredovanjem Premik net, d.o.o.

Poleg nepremičnin, ki so bile predmet posredovanja po omenjeni pogodbi z dne 26.1.2007 pa obtožba obravnava še več nepremičnin v lasti Premik net, d.o.o., ki so bile predmet nakupa s strani Premik net d.o.o. in kasneje prodaje Luki Koper d.d., po pogodbah z dne 27.6.2008 ter 14.7.2008 in niso bile predmet ''posredniške pogodbe. (objekt Luna in še nekatere druge nepremičnine (v obrazložitvi obtožnice t.i. Orleška Gmajna)). Te nepremičnine je Premik net, d.o.o. kupil in jih nato prodal Luki Koper. Razlika med nakupno vrednostjo in prodajno vrednostjo, po odbitju 4% provizije, do katere bi bil Premik net d.o.o. v vsakem primeru upravičen, tako obtožnica, je cca 2.245.000,00 EUR; taka naj bi bila škoda na račun Luke Koper. Obtožnica v tej zvezi bremeni Marjana Mikuža in Roberta Časarja (in ne Srečka Prijatelja) kaznivega dejanja zlorabe položaja (Roberta Časarja) in Marjana Mikuža pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja.

Zato zapisno v članku,  da so Marjan Mikuž, Robert Časar in Srečko Prijatelj obtoženi nezakonitih poslov pri prodaji zemljišč na Krasu za potrebe luškega logističnega terminala, pri čemer naj bi si dobro napolnili žepe, Luko pa oškodovali za 2,2 milijona evrov ter da  je bil dogovor trojice, da si jo (razliko med nakupno in prodajno ceno) "pravično" razdelijo na tri enake dele, ni resnično; temveč obtožnica bremeni Roberta Časarja k povzročitvi škode za Luko Koper (oz. pridobitve premoženjske koristi Premik netu d.o.o.) in Marjana Mikuža pomoči k takemu dejanju; v navedeni višini cca 2,2 mio EUR.

Skladno z navedenim zahtevamo popravek zgoraj citiranega članka, pri čemer zaprošamo tudi za korektno poročanje.

Lep pozdrav,

Odvetniška družba Brulc, Gaberščik in Kikelj, o.p., d.o.o.,

ALI JE KDO ZA KAJ ODGOVOREN IN PRISTOJEN?

Na tem blogu sem že večkrat pisala o tem, kako se vedno srečujem z odgovori: »za to nismo pristojni«! In prav nič nisem presenečena, da sem tak odgovor prejela spet pred dnevi. Zakaj?

Začela se je predvolilna kampanja v kateri kandidati za predsednika zbirajo podpise volivcev. Tako se je ga. Malešič odpravila tudi v zapore Dob. Tam se je predstavila kot pooblaščenka Srečka Prijatelja. Zanimivo je za vse tiste, ki ne poznate postopkov, ki so potrebni za obisk v zaporu, da mora zapornik pisno oddati vlogo za prijavo pooblaščenca in šele ko je ta odobrena je obisk mogoč. Kljub temu, da ga. Malešič ni bila vpisana kot pooblaščenka so soproga poklicali, da bi jo sprejel. Vodstvu oddelka, kjer prestaja kazen je povedal, da gospe ne pozna in se z njo ne želi srečati. S tem se je zanj zgodba zaključila.

Za vse nas, ki lahko spremljamo dogodke po spletu pa ne. Že naslednji dan je bilo na spletu objavljeno, da se je ga. Malešič na Dobu srečala s Srečkom Prijateljem. Celotna članka lahko preberete spodaj.

Po tem sem na 24ur.com poslala sporočilo, da je navedba neresnična in zahtevamo popravek. Popravka ni bilo, samo del članka, kjer je bilo to omenjeno je bil izrezan.

Nikakor nisem mogla verjeti, da se lahko tako zlorablja ime in priimek in sem se obrnila na informacijsko pooblaščenko. Odgovor je bil pričakovan- nismo pristojni in seveda napotitev na iskanje pravice po sodni poti.

Imamo vladne organizacije, ki se financirajo iz denarja davkoplačevalcev. Vendar čedalje težje dobim kakšno zadevo za katero davkoplačevalci od teh organizacij ali ustanov ali…v zameno za svoj denar kaj dobimo razen odgovora – nismo pristojni.

Ministri niso odgovorni za delo, ki ga opravljajo, zaposleni to delo opravljajo po navodilih nadrejenih. Torej, kdo sploh je za kaj odgovoren in pristojen? Kot zgleda pri nas nihče! Važno je, da delajo in zato prejemajo plačilo in vsake toliko odgovorijo na kakšno pismo, ki priroma do njih v veri, da pa bo mogoče tokrat vseeno kdo opravil svoje delo.

 

Za volilne točke so nekateri pripravljeni storiti marsikaj                                           

 

Volilne točke nabirajo Türk, Pahor, Zver in Štern, Malešičeva pred mediji o programu

Objavil admin4 22. 08. 2012 pod kategorijo DRUŽBA, POLITIKA, SLOVENIJA. Spremljajte odzive na ta post cez RSS 2.0. Lahko komentirate ali pustite trackback v zvezi s tem vnosom
Tekma kandidatov za predsednika države se nadaljuje tudi danes. Med drugim so na terenu sedanji predsednik republike Danilo Türk, poslanec SD in nekdanji premier Borut Pahor, evropski poslanec Milan Zver in predsedniški kandidat Artur Štern. Kandidatka Monika Malešič je na novinarski konferenci predstavila svoja programska izhodišča.
“V kolikor bom izvoljena za predsednico, se bom potrudila Slovenijo približati svetu in jo istočasno zadržati kot neodvisno in suvereno,” je povedala Malešičeva in med drugim poudarila, da mora predsednik republike sodelovati z vsemi političnimi opcijami.
Malešičeva se bo zavzemala za spremembo referendumske zakonodaje in sistem deželnih parlamentov. Kot je dejala, nima nič proti referendumu, vendar pa ne more cela Slovenija odločati o problemu posamezne regije. Po njenem mnenju ima Slovenija tudi preveč občin, saj bi jih bilo 60 “več kot dovolj”.
“Če bi vladna koalicija sprejela take ukrepe, bi bistveno več privarčevala kot pri varčevalnih ukrepih, ki jih sprejema v tem trenutku in nimajo nobenega smisla razen tega, da povzročajo paniko med ljudmi,” meni Malešičeva.
Predsedniška kandidatka je izpostavila tudi zavzemanje za spremembo volilnega in sodnega sistema. Med drugim bi kot predsednica predlagala, da vsi tožilci in sodniki kazensko odgovarjajo za svoje primere. Ti namreč po njenih besedah zdaj nimajo možnosti oziroma si ne upajo obsoditi tajkunov.
V zaporih v Dobu je Malešičeva obiskala “nekaj pomembnih kaznjencev”, ki so po njenem prepričanju zaprti zaradi političnih interesov, med drugim Srečka Prijatelja. Ob tem je poudarila, da ima “precej informacij”, ki jih bo uporabila na soočenjih.
Malešičeva se je dotaknila tudi vprašanja enakopravne obravnave predsedniških kandidatov v medijih. Kot je dejala, si želi biti enakopravno obravnavana, v nasprotnem primeru pa bo tudi sama odstopila od predsedniške kandidature. Nedavno je namreč iz istega razloga to storil že Marko Kožar.
Ostali predsedniški kandidati medtem nadaljujejo z zbiranjem podpisov podpore ter raznimi obiski in srečanji. Türk je s pomočjo podpornikov dopoldne zbiral podpise na Jesenicah, v Tržiču in Kranju, popoldne pa bo obiskal še stojnico pred upravno enoto Ljubljana Center.
V okviru projekta Skupaj – spodbujajmo drug drugega pa se je Pahor pridružil kolektivu podjetja Čipka Art v Idriji, popoldne pa bo obiskal še partizansko bolnišnico Franja pri Cerknem in se srečal s predstavniki Zveze združenj borcev za vrednote NOB Idrija-Cerkno.
Zver se bo danes mudil v Šentjurju, Šmarju pri Jelšah, Rogaški Slatini in Podčetrtku. Zaenkrat še ni jasno, na kakšen način bo vložil kandidaturo, je pa pričakovati, da bo to pojasnil na današnji novinarski konferenci. Te se bo sicer udeležil tudi minister za notranje zadeve Vinko Gorenak ter župani občin Rogatec, Podčetrtek in Kozje.
Predsedniški kandidat Artur Štern podpise podpore danes zbira na Štajerskem, in sicer v Miklavžu in Mariboru.(sta)

 

 

 Po prošnji za objavo popravka je del članka , ki je govoril o obisku v zaporih izginil. Popravek pa ni bil objavljen.

 

S slovenskim dekoltejem po uspeh ali kazen?

Ljubljana, 22.08.2012, 22:20 | M.R./STA/U.Z.

Kandidatka za predsednico Monika Malešič bi lahko z obleko v barvah zastave kršila zakon. Dobili smo namreč različni mnenji pravnikov. Sicer pa je predstavila svoj program, ki predvideva spremembe zakonodaje, obiskala pa je tudi zapornike, tudi Srečka Prijatelja.

•  

V ponedeljek je bila Monika Malešič, ki zbira podpise za vložitev kandidature na letošnjih predsedniških volitvah, na Ptuju oblečena v obleko v barvah slovenske zastave, na njej pa je bil tudi grb. Obleka je imela razmeroma globok dekolte. Gre za precej ameriški stil "nagovarjanja volivcev", a v ZDA je to dovoljeno. V trgovinah, tudi slovenskih, je mogoče kupiti veliko kosov oblačil, na katerih je ameriška zastava ali pa so celotna oblačila v barvah le-te.
V Sloveniji pa Zakon o grbu, zastavi in himni dovoljuje uporabo zastave le v uradne namene. Pravnik Rajko Pirnat je za naš medij ocenil, da je bil zakon s tem kršen, vendar meni, da ta kršitev ni tako velika, da bi jo lahko obravnavali kot prekršek. Prekršek mora biti po njegovih besedah namreč zelo jasno določen, "v zakonu pa ni izrecne prepovedi uporabe zastave na ta način," dodaja. Sam sicer meni, da je bilo ravnanje Malešičeve neprimerno.
Zakon prepoveduje uporabo grba, zastave ali slovenske narodne zastave, ki so poškodovani ali po zunanjosti neprimerni za uporabo. Zakon tudi kot prekršek določa "uporabo grba, zastave ali slovenske narodne zastave v nasprotju z javnim redom ali tako, da krni ugled Republike Slovenije". Kazen za fizične osebe ob ugotovljenem prekršku lahko znaša 60 evrov, za pravne osebe pa 600 evrov.
Odzval pa se je tudi Jurij Toplak z mariborske pravne fakultete. Prepričan je, da oblačenje v oblačila, ki prikazujejo zastavo, ne predstavlja kršitve zakonov. "Splošna svoboda ravnanja, ki je zagotovljena z ustavo, vsakomur dovoljuje, da oblači, kar želi, in da izkazuje pripadnost državi na ta način. Če bi zakon res prepovedoval oblačenje v oblačila, ki prikazujejo zastavo, bi verjetno bil protiustaven," je zapisal.
Tržni inšpektorat, ki nadzira komercialno rabo simbolov, kršitve ne vidi
Vprašanje smo naslovili tudi na tržni inšpektorat, ki nam je odgovoril, da bi moral posredovati v primeru komercialne rabe zastave, grba ali himne. V tem primeru pa takšne kršitve ni, zato tudi ne bodo ukrepali. Zapisali so še, da lahko glede na fotografije, ki smo jih objavili na našem portalu, sklepajo, da verjetno obleka ni bila sešita iz zastave, je pa uporabljena enaka barvna kombinacija.
O obravnavi morebitnega prekrška smo povprašali tudi policijo, a odgovor še čakamo.
Njeno varčevanje bi bilo drugačno od vladnega
Sicer pa je Malešičeva danes predstavila svoja programska izhodišča. "V kolikor bom izvoljena za predsednico, se bom potrudila Slovenijo približati svetu in jo istočasno zadržati kot neodvisno in suvereno," je povedala in še poudarila, da mora predsednik republike sodelovati z vsemi političnimi opcijami.
Zavzemala se bo za spremembo referendumske zakonodaje in sistem deželnih parlamentov. Kot je dejala, nima nič proti referendumu, vendar pa ne more cela Slovenija odločati o problemu posamezne regije. Po njenem mnenju ima Slovenija tudi preveč občin, saj bi jih bilo 60 "več kot dovolj".
"Če bi vladna koalicija sprejela take ukrepe, bi bistveno več privarčevala kot pri varčevalnih ukrepih, ki jih sprejema v tem trenutku, in nimajo nobenega smisla razen tega, da povzročajo paniko med ljudmi," meni Malešičeva.
Predsedniška kandidatka je izpostavila tudi zavzemanje za spremembo volilnega in sodnega sistema. Med drugim bi kot predsednica predlagala, da vsi tožilci in sodniki kazensko odgovarjajo za svoje primere. Ti namreč po njenih besedah zdaj nimajo možnosti oziroma si ne upajo obsoditi tajkunov.
Malešičeva se je dotaknila tudi vprašanja enakopravne obravnave predsedniških kandidatov v medijih. Kot je dejala, si želi biti enakopravno obravnavana, v nasprotnem primeru pa bo tudi sama odstopila od predsedniške kandidature, kot je to že storil Marko Kožar.

Spoštovane, spoštovani!

DEMOKRACIJA JE MED DRUGIM RESNICA O NEKEM NARODU. ENO OD POSLANSTEV MEDNARODNE PRAVNE PRESOJE PA JE, DA TEJ RESNICI NASTAVI OGLEDALO!

Slovenija kot rečeno že dolgo ni več pravna država. To je preprosto dejstvo, ki ga vedno bolj opaža tudi demokratična Evropa.

V Sloveniji si sodniki dovoljujejo upravičeno kaznovati nedolžne ljudi z izgovorom, da to družbi koristi. Tovrstne sodbe ugotavlja Evropsko sodišče vsakodnevno - Penal Low. Kdo  sodnikom v Sloveniji daje to pravico?

Sam iskreno upam, da bo sodnica Orjana Trunkelj, ki je že postavljena pred sodišče zaradi tovrstnega krivičnega, pristranskega in nezakonitega sojenja, (ne samo v mojem primeru) znala stati za svojimi dejanji, ko bo to potrebno.

Mene osebno sodi že drugič ista sodnica za ista dejanja, kar je nedopustno in v nasprotju z načelom Rimskega prava. Kršeno je načelo Nebist in Idem. Pri tem pa je pravi pravni absurd v dejstvu, da je v sodnem sklepu njen pisni izrek, da mi ne bo mogla soditi nepristransko.

Kje ŽIVIMO?

Zaprt sem za dejanja, ki jih nisem storil, ker sem zahteval vračilo denarja od upnika na moj in ženin TRR. Dejanski tat in prevarant pa je neovirano na prostosti. Goljufije že poldrugo leto ponavlja in je celo pod zaščito policije.

Vzrok mojega brutalnega zaprtja je seveda v javnem opozarjanju korupcije sodišča v Kopru (GLEJ BLOG)  tožilstva in koprske policije. Kot poslanec DZ Republike Slovenije sem v dveh mandatih svojega dela opozarjal na skrivnostno izginotje skoraj dveh milijard € iz računov nekdaj uspešnih primorskih podjetij, ki so danes uničena ali jih pa ni več( kot npr. Istrabenz, Droga Portorož, Kolinska, Splošna Plovba Portorož in MIP Nova Gorica).

 Sodstvo, policija in tožilstvo v Kopru so v to aktivno vpleteni.  Nenazadnje nihče od odgovornih ni in nikoli ne bo za zapahi. Vsi trije dejavniki so poleg nosilcev javne odgovornosti (direktorjev teh podjetij, ki so na prostosti) eno »uspešno« podjetje. Rezultat za zaposlene pa je katastrofalen.

 V Kopru so sodni konstrukti, korupcija ter zlagane sodbe vsakodnevni pojav. Če si pripravljen plačati toliko kot zahtevajo,  (ja, tudi od mene so sodniki v Kopru preko svojih posrednikov to zahtevali) te izpustijo. Drugače te čaka težka kazen, javni linč in naročeno blatenje v medijih, sledi 100% finančni zlom.

To se v naši družbi dogaja že 20 let. Slab primer te sodne prakse na katero opozarja tudi ugledni Evropski sodnik Boštjan M. Zupančič v strokovni luči, pa je v prvi vrsti sodišče v Kopru -  tako okrožno, ki nima treznega vodstva, kot višje.

Na takó delo sodišča v Kopru opozarja tudi širša akademska pravna stroka v Slovenji. Obljubljene so korenite spremembe, saj so izraženi tudi utemeljeni sumi za kazniva dejanja posameznikov, tako na sodišču, tožilstvu, kot na policiji. Vzvezi s temi dejanji so podane številne kazenske ovadbe.

Slovenski pregovor pravi: »Sodni mlini meljejo počasi«, a tokrat bo vredno počakati.

Konec koncev kdor čaka dočaka, pravico namreč, pa če tudi v zaporu. Nenazadnje - kar te ne ubije fizično, tudi to so poskušali te okrepi. Hoteli so me zlomiti, a jim ni uspelo!

Zanimiv bo razplet moje druge sodbe, z isto sodnico za ista dejanja, za katera sem že krivično obsojen, ki se bo začela z vsemi sodnimi akrobacijami v septembru 2012.

Srečko Prijatelj

Zakaj vladavina prava sploh (ne) deluje?

Razmišljanje sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice

Boštjan M. Zupančič

sob, 30.06.2012, 15:00

Vsakemu pravniku naj bi bilo jasno, da vladavina prava ni odvisna predvsem od pravnih pravil in njihovega mehaničnega udejanjanja. Delovanje pravnega reda ni izčrpano s silogistično logiko gornjih premis. Če bi bilo to res, bi razreševanje sporov, ki je edina neposredna naloga pravnega reda, mirno lahko - kot poprej izdajanje gotovine po bančnih avtomatih, ki so tako učinkovito nadomestili osorne bančne uradnike - prepustili ekspertnemu sistemu ali kakemu drugemu računalniškemu programu. Človeški dejavnik v tem delovanju torej ni zamejen s formalistično rabo logike. Očitno je delovanje pravnega reda, še zlasti pravosodnega sistema, nekaj več kot gola logika.

Tukaj gre za nekaj, kar je značilno za zrele pravne sisteme in kar imenujejo »avtonomno pravna presoja«. To je sicer nevarno toliko, kolikor bi pri iskanju tistega, kar presega logiko, lahko naleteli na samovoljno (arbitrarno) rabo pravnih norm. Dokaz, da ta nevarnost obstaja, je vgrajen v hierarhijo pravnega reda. Vsa instančnost sojenja, devolucija, skupaj s suspenzivnim učinkom, je namreč filter, ki ne služi samo notranjemu logično-kognitivnemu usklajevanju rabe pravnih norm. Instančnost sojenja predstavlja celo vrsto varovalk. Te so vgrajene v vsak pravni sistem, ki z nadzorom višjih nad nižjimi sodišči preprečuje arbitrarno rabo pravnih norm pri razsojanju in odločanju v vseh vrstah sporov. Kasneje se bomo vrnili k tej temi, vendar poudarimo že zdaj, da so iz tega razloga posebej zanimiva sodišča zadnje instance, to je tisto, kar v angleškem jeziku imenujejo TheCourtsof last resort. Tam se namreč instančni nadzor neha, nad njimi je le še modro zvezdno Kantovo nebo. Isto velja za kolektivnost pravnega odločanja. Subjektivna nagnjenja, skrajnosti in predsodki posameznika naj bi se v kontekstu kolektivne presoje umaknili pred objektivnejšo presojo sodnih kolegov; to naj bi preprečevalo pretiravanja. Te momente delovanja pravnega in sodnega sistema tu omenjamo zgolj zato, da bi odprli vprašanje, kaj je tisti dejavnik X, ki prebija zgolj formalnologično delovanje pravosodnega sistema.

DEJAVNIK X

Argument, češ da računalniški ekspertni sistem ne more nadomestiti človeške presoje, dokazuje, da v pravnem redu deluje še nekaj, kar razumemo bistveno slabše od tistega, čemur se večina pravne teorije posveča pod mitom argumentacije v pravu. Racionalni argumenti so namreč nekaj, kar bi zlahka vgradili v računalniški program, seveda po dovoljšnjem niansiranju te tako imenovane »pravne argumentacije«. Mimogrede, problem tukaj je, da v resnici pravni argumenti - govorjeno formalnologično - niso dovolj racionalni in logično dosledni, da bi jih sploh in v celoti lahko podredili binarni logiki računalniškega programa. Za pravni in sodni sistem namreč ne bi bilo težko sestaviti ekspertnega računalniškega programa, kakršnega v interni medicini na primer uporabljajo že najmanj 30 let. Tak program temelji na vprašalniku, ki mora izčrpati spekter eksperimenta, kot to imenujejo v epistemologiji, pač za vsako posamično vprašanje. Tak program je zmožen tudi, da bi se ta spekter lahko izčrpal, postavljati lastna vprašanja, na katera mora biti odgovorjeno, zato da pokrije celotno področje možne argumentacije in iz tega izvedenih možnih odločitev. Sam sem tak program že pred desetimi leti predlagal za začetne faze postopka pred evropskim sodiščem za človekove pravice. Računalniški izvedenci z Inštituta Jožef Štefan iz Ljubljane so mi zatrdili, da sestava takega programa ne bi predstavljala problema. Ko pa sem to večkrat predlagal na plenarni seji ESČP, se je jasno izkazalo, da bi večina napora, potrebnega za izdelavo takega programa, padla na ramena sodnikov in strokovnih sodelavcev. Ti bi morali sestaviti binarno vprašalniško drevo.

Tu se glede sodniškega posvetovanja ne bi spuščali na vprašanje komunikologije, psihologije skupinske dinamike itd., čeprav o tem obstajajo zanimive sociološke raziskave; ena je tudi tista, ki jo je na evropskem sodišču opravil Nizozemec prof. FreekBruinsma. Povejmo le, ker nam prostor več ne dopušča, da se verbalno občevanje med ljudmi ne dogaja zgolj na zavestni komunikacijski ravni, na kateri naj bi figurirali »argumenti«, marveč se dogaja kakor pri pisemski ovojnici, po dveh diagonalah in štirih daljicah. Na vrhu te kuverte je tisto, kar bi imenovali pravni argumenti, pri tem pa je jasno, da govorčevo verbalno snovanje deluje na nezavedno tistih, ki ga poslušajo, in njegovo lastno nezavedno občuje z lastnim nezavednim na ravni, ki Egu kot instanci v človekovi zavesti, ta pa po Freudu predstavlja le 85 odstotkov dogajanja, ni dostopno. Prepričljivost posameznega govorca - celo v pravnem strokovnem kontekstu - je v skladu s tem le v manjši meri odvisna od kartezijanskega racionalizma, to je, njegova prepričljivost je nasledek delovanja njegove osebnosti na skupino, v kateri deluje. Skupina teži k najnižjemu skupnemu imenovalcu, to je, višina kolektivnega inteligenčnega kvocienta v veliki meri določa ne le govorčevo osebno prepričljivost, marveč predvsem intelektualno sposobnost ter dovzetnost ciljne publike (kolegov sodnikov), ki jo naslavlja. Celo inteligenčni kvocient, katerega povprečje bi se dalo izmeriti, ne določa izida posamezne zadeve, razen kolikor nekatere raziskave, opravljene že pred leti na Univerzi Yale, kažejo, da je IQ v visoki korelaciji z nekaterimi drugimi osebnostnimi lastnostmi. Evropska konvencija v drugem odstavku 21. člena izrecno zahteva, da naj imajo evropski sodniki poleg strokovne odličnosti ugotovljene tudi moralne lastnosti. V času, ko so očetje konvencije snovali tekst mednarodne pogodbe, še ni bilo jasno, kar je kasneje na Harvardu odkril Lawrence Kohlberg. Odkril je različne stopnje moralne avtonomije. Gre torej za tisti dejavnik X, ki naj bi v pravu deloval onstran formalnologične funkcije, kakršno lahko opravlja vsak računalnik.

OBČUTEK ZA TO, KAJ JE PRAVIČNO IN KAJ NE

Osrednje in povsem praktično vprašanje, ki zadeva učinkovitost pravnega sistema, je torej vprašanje omenjenega dejavnika X, občutka za pravičnost. Morda se je tu koristno sklicevati tudi na razliko med tem, kar v Evropi imenujejo načelo neposrednosti – za nasprotje od inkvizitornega načela pisnosti. Kako to, da v commonlaw sistemu, v katerem prevladuje načelo ustnosti, sodnih zaostankov sploh ni, sodna veja pa glede verodostojnosti (kredibilnosti) kotira neverjetno visoko? Treba se je vprašati, kakšne so značilnosti pravnega sistema, v katerem sodnikov občutek za pravičnost in njegova beseda - enostavno zadoščata. Tu pač ni potrebe po formalnologični aerobiki, ki v kombinaciji z nizkim kolektivnim IQ enostavno mora dati takó krivičnost kot sodne zaostanke. Češki profesor in sodnik ZdeněkKühn poudarja, da je te vrste absurd še posebej značilen za vzhodno Evropo.

Preden sploh poskusimo odgovoriti na vprašanje, kaj je občutek za pravičnost, se moramo nasloniti na edino uporabno teorijo, ki pa žal ni Kohlbergova; ta le empirično dokazuje, da res obstajajo različne stopnje avtonomnosti moralnega razvoja. Veliko vprašanje pa je, kako razlike v stopnji moralne avtonomije pri ljudeh sploh nastajajo. Šele Lacanova teorija poudarja, da se z ojdipalizacijo ustvari place d'exception, izjemna pozicija, ki zahteva spoštovanje. Ta »izjemna pozicija«, ki jo subjekt v začetku pripisuje Očetu, je v kasnejšem razvoju temelj za kakršnokoli spoštovanje česarkoli. Ruski pregovor, ki pravi, da kdo »nima svetnika v srcu«, oziroma srbski rek, ki za koga pravi, da ni človek (»Nisi čovjek!«), kaže na ljudsko modrost neposrednega dojemanja problema ojdipalizacije. Pri tem je zanimivo, da Superego ne prihaja le iz istovetenja z očetom, ampak je vir problemov v tem pogledu pogosto materin oče; njegov Superego (in vse ostale probleme!) mati prenese na sina po spodnji daljici omenjene kuverte. Prav tako ne drži, da je istovetenje z očetom linearni proces, v katerem bi sin enostavno prevzel očetova moralna stališča. Velja, da pozicija matere v trikotniku - to je vprašanje, koliko mati očeta sploh jemlje resno - določa, kakšen moralni vpliv bo očetov Superego imel na sina. Z drugimi besedami, v družbah, v katerih žene svojih mož ne jemljejo resno, to onemogoča nastanek moralnega biosa, ki je podlaga za kakršnokoli moralno vzrast v kasnejših fazah razvoja –, s tem pa tudi občutka za pravičnost. Taka patologija se seveda nabira iz ene generacije v drugo.

Tu smo le skrajno površno navrgli nekaj določilnic moralnega razvoja. Pri tem celo najbolj sofisticirana lakanovska psihoanalitična teorija v resnici ne zna odgovoriti na zgoraj nakazano vprašanje, kaj sploh je občutek za pravičnost.

SIMBOLNI RED

Preden se malo podrobneje pozabavamo s tem vprašanjem, postavimo izhodišče, da je pravni red podobno kot jezik v resnici simbolni red. Pojem simbolnega reda je pri Lacanu neločljivo povezan s pojmom jezika. Pri tem Lacan izhaja iz aksioma, ki ga ves čas ponavlja, češ da je nezavedno strukturirano kot jezik. Človekova suverena subjektiviteta je v samem spočetju in jedru njegove človeškosti in človečnosti. Vzpostavlja se z instaliranjem besede oziroma, kompleksnejše rečeno, jezika. Jezik kot software programira človekovo možgansko tvarino (hardware) in s tem programiranjem, na katero je možganska tvarina po Chomskem vnaprej pripravljena, v zelo kompleksnem razvoju vsakega otroka človeka dobesedno vzpostavlja, konstituira kot zavestno bitje. Ta avtonomna subjektiviteta posameznika - »Ti jesičovjek!« - je, to je nesporno, pogojena s progresivnim ločevanjem otroka od matere. Medij tega ločevanja je seveda jezik, predvsem tako rekoč očetov jezik.

Zato na primer psihoanaliza ni zgolj neke vrste talkingcure, pogovorna terapija, ampak naknaden poskus dekonstruiranja in reprogramiranja človekove možganske tvarine, pri čemer je raba jezika povsem temeljna. Obenem je seveda jasno, da pri prvotnem »programiranju« nastajajo radikalne razlike, tukaj govorim o nacionalni zavesti in tako dalje, ko gre za različne vsebine, katerih nosilci so pač različni jeziki. Jezik kot simbolni red je, to je razumel tudi Karl Marx, temelj vsega, kar se dogaja znotraj človekove lobanje. Če je to izhodišče o vprašanju, kaj sploh je simbolni red (l'ordresimbolique, symbolicorder), iz tega logično izhaja naslednje vprašanje, to je, kako je pravo kot nosilec moralnih norm lahko nekaj, kar izhaja neposredno iz jezika. Prava, točneje občutka za pravičnost, se ne dá izraziti v matematičnih formulah; občutek za pravičnost je podobno kot psihoanaliza v celoti utemeljen v vsebinski in doživeti rabi besed (označevalec) in jezika. Pri tem so te besede in ta jezik nosilci vsebnosti vrednotenj, ki se od ene do druge pravne kulture lahko močno razlikujejo. Pravni red kot simbolni red je torej jezik plus dejavnik X, ki ga navsezadnje pojmujemo kot tisto, kar simbolnemu redu jezika pravo kot sklop moralno-etičnih norm dodaja. Neka sijajna psihologinja mi je rekla takole: »Veste, predojdipalciblefirajo svoje sodelovanje v simbolnem redu …« Kasneje mi je pojasnila, da ne razumejo vsebnosti in ne doživljajo učinkovin omenjenih označevalcev.

Tukaj se moramo vrniti na predhodno vprašanje, pod kakšnimi pogoji je sploh možen vstop v simbolni red. Ko otrok začne govoriti, ko postopoma usvaja odtenke jezikovnega izražanja, počne nekaj, česar ne more početi nobena žival. Za to obstajajo določene nevrofiziološke osnove, ki jih otrok v razvoju v večji ali manjši meri izkorišča in tako začne tvorno sodelovati v skupnosti, ki druži vse, ki govorijo ta in isti jezik. S tem je v temeljnem smislu že zagotovljen otrokov vstop v osnovni simbolni red. Seveda tu umanjka še omenjeni dejavnik X.

SODELOVANJE V JEZIKU ŠE NE POMENI MORALNEGA VREDNOTENJA

Ta dejavnik je v resnici vprašanje moralne presoje; ta le deloma izhaja iz v jezik vgrajenega vrednotenja. Če bi zmožnost rabe jezika že vsebovala stoodstotni vstop v simbolni red, ne bi mogli govoriti o razliki med simbolnim redom, ki je jezik, ter simbolnim redom, ki jezik nadgrajuje in je sistem vrednotenj. Ta vrednotenja so vgrajena v pravne norme. Razlika se potemtakem nanaša na to, kar smo imenovali dejavnik X. Enostavno rečeno, to pomeni samo, kar je jasno vsakomur, da raba jezika še ne pomeni kakršnekoli stopnje moralnega razvoja. Lacan na ta vprašanja ne daje odgovora; ker pravnega reda kot sistema pozitivnih norm ni jemal resno, se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjal. Pri Lacanu za razliko od Freuda nikjer ne zasledimo pojma občutka za pravičnost. Izhajamo pa lahko iz predpostavke, da sistem pravnih norm pač nadgrajuje jezik v določeni smeri, ki je podobna nadgradnji, kakršno dosegata recimo matematika ali filozofija. Med psihoanalitiki legendarni Legendre, romanist in pravni zgodovinar, predvsem pa analitični pisec, se na primer v svojem delu Cenzorjeva ljubezen tega, kar smo tu imenovali dejavnik X, niti ne dotakne. Posveča se bolj ritualu, s katerim pravniki ustoličujejo Zakon. Še bolj agnostično stališče zavzema Manfred Rehbinder, ki se na koncu sklicuje na biološko določenost dejavnika X – to je občutka za pravičnost. Morda je preveč politično korekten, da bi si upal povedati, kaj to zares pomeni? Če torej sistem pravnih norm in delovanje pravnega sistema pojmujemo kot nadgradnjo simbolnega reda, lahko z lakanovskega stališča ugotovimo samo, da je temelj za to dogajanje brez dvoma jezik, medtem ko o moralni presoji tega, kaj je pravično in kaj ne, lakanovska teorija ne pove ničesar. Obenem je popolnoma očitno, da patologija, kakršno opisujejo Lacan in drugi psihiatri, temelji na napaki, ki je nastala v procesu razdruževanja otroka od matere. Že Freud je razumel, da je presoja meril duševnega zdravja skoraj v celoti izšla iz presoje tistih patologij, na katere se je osredotočil - čisto enostavno kot zdravnik. Večkrat poudarja, da ga je patološkost, zlasti histerije, navedla na omenjena merila duševnega zdravja, to je, da se je iz presoje patološkosti šele lahko razvilo merilo o tem, kaj je nepatološko, zdravo.

Danes se masovno dogaja, da v kulturi in civilizaciji progresivno vse bolj zatajuje proces ojdipalizacije. To priznava celo naš non-est-propheta-in-patria Žižek, ki pa problem pripiše kar »refleksiji«, češ da je človek s premislekom pač ugotovil, da Boga, Očeta, Zakona itd. enostavno ni. No, celo s tega zorišča je očitna predpostavka, da se za nasprotje od postmoderne etične anesteziranosti občutek za pravično v človekov bios instalira le skupaj z njegovo suvereno subjektiviteto. Srbi bi rekli: »On je kompletna ličnost!« - preko rane (starost do pet let) prepovedne funkcije očeta vis-à-vis sinu. Povejte mi, kako resno ste jemali očeta, pa vam povem, ali ste lahko pravnik!

Ali pa se samo pretvarjate, da ste. Ste v resnici protipravnik?

Zdaj se že pospešeno hitro širi epidemija predojdipalnosti. Zanjo je značilno, da patološki narcis, sociopat, psihopat oziroma celo in zlasti psihotik ostaja v diadi (potuhi) z materjo, to je, on se ne izdvoji iz prvotnega istovetenja z materjo. Ne preide na drugotno istovetenje z očetom, čigar ljubezen je pogoj(e)na in ki je zato nosilec moralnih norm. Med drugim tak človek ne pozna hrepenenja, psihotik pa tudi ne zna reachout, seči izven sebe. Iz te patologije, na katero v veliki meri kažejo sodobni filmi ter njihova neverjetna priljubljenost, izhaja tudi vgrajena subverzivnost predojdipalnosti. Ta subverzija (hinavska zahrbtnost) - za Foucaulta je to pojem, katerega nosilna prvina je napad na pravni red (transgresija) - je nekaj, kar moralno in etično normo doživlja kot izziv. Treba se je tudi »znajti«, pravno normo je treba pretentati. Predojdipalnost je kot vešča, ki pleše okrog plamena na normativni sveči. Prebija in krši temeljne prepovedi (incest), zato da bi sebi dokazala, kako očetov Zakon v resnici ne velja. Predojdipalnost je splošen napad na norme, »pohod skozi institucije« Rudija Dutschkeja, pri čemer je danes že skoraj odveč navajati, da je finančna kriza, kot je dejal neki islandski politik, etični problem. Ta »etični problem« je v temelju naklepno zaničevanje in uničevanje zapovedi in prepovedi. Zaradi tega se finančni red - spomnimo se JeromaKerviela pri Societé Générale, zoper katerega zdaj teče kazenski postopek, in poneverjenih 5,6 milijarde evrov - progresivno hitro sesuva. Dodajmo še, da so prve žrtve subverzije prav institucije s svojim hierarhičnim redom, ki ga je treba »subvertirati«. Seveda gre za subverzijo projiciranega očeta, ki ga predojdipalno doživljajo kot le père sadique, sadističnega očeta. Nič drugače ne more biti s pravnim redom, v katerem njegovi nosilci (sodniki, odvetniki, tožilci itd.) ne sodelujejo tvorno v podpiranju in izgradnji pravnega kot simbolnega reda. Prav nasprotno, bolj ali manj (ne)zavedno delujejo kot nosilci subverzije pravnega reda oziroma se kot protipravniki v najboljšem primeru le pretvarjajo, da so pravniki. Občutka za pravično namreč nimajo.

Nismo odgovorili na vprašanje, kakšne vrste simbolna nadgradnja je pravni red, vendar je iz omenjene etiopatologije jasno, da sodelovanje v vzdrževanju in izgradnji pravnega reda sámo po sebi zahteva ustvarjalno sodelovanje v nečem, česar predojdipalna patologije ne le ni zmožna razumeti, temveč je - prav nasprotno - zavestno naravnana na njegovo uničenje. Iz konkretnih kliničnih primerov in celo iz nekaterih nedavnih polemik je mogoče sklepati, da posamezni pravniki zelo dobro vedo, da svoje sodelovanje v pravnem sistemu zgolj simulirajo. V najboljšem primeru so torej simulakri, ker le oponašajo tisto, kar se v pravnem redu dogaja. Očitno je torej, da je tu umanjkal točno tisti dejavnik X, ki smo ga imenovali občutek za to, kar se spodobi, in za pravičnost.

PERNICIOZNA ANOMIJA

Iz tega izhaja naslednje vprašanje, to je, koliko je ta simbolnemu redu nadgrajeni občutek pravičnosti v resnici, tako kot jezik, nasledek subjektivacije (moralne individuacije) in moralne avtonomije, kakor jo opisujeta Piaget in po njem Kohlberg. Na to vprašanje se ne dá določno odgovoriti, razen toliko, kolikor lahko rečemo, da opisana predojdipalna patologija pri tem snovanju pravičnih razrešitev spora ostaja ne le brez občutka za pravičnost, temveč deluje na možno pravično rešitev z bolj ali manj zavestno subverzijo. Toliko, kolikor to drži, je potem vprašanje predojdipalnosti izrecna subverzija ne le občutka za pravičnost, temveč same koherentnosti in funkcionalnosti pravnega reda. Pravniki, kar nas še je, si torej zastavimo vprašanje, koliko je razpad pravnih skladij obenem že razpad vladavine prava in pravnega reda sploh in kakšne so posledice tega razpada. Da ne bi mislili, da gre tu za nepotrebno teoretiziranje, problem je v samem epicentru slovenske tako imenovane »državotvornosti«! Če mi neki spoštovani kolega ponavlja mantro, da gre vse k hudiču, je mogoče ugotoviti, da je ta v temelju uničujoč in zahrbten proces, perniciozna anomija, ki načenja temeljno funkcijo prava. Ker je temeljna funkcija prava razreševanje sporov, se takoj zastavi vprašanje asimilacije vrednot. Razreševanje sporov v družbi kot funkcija prava sicer preprečuje regresijo na vojno vseh zoper vse in torej na anarhijo. Čeprav pravo navsezadnje seveda temelji na sili, pa velja, da ta sila ne more biti povsod prisotna; pravo kot simbolni red je le nekaj, kar organsko pospešuje moralno-etični simbolni red, kolikor ga pač de facto udejanja. To sicer sporadično udejanjanje je zlasti prek kazenskega prava nekaj, kar daje, kot je to razumel že Hegel, pravnim pravilom realno vsebino. Brez tega bi ostala navadno priporočilo in mrtva črka na papirju. Ob tem je očitno, da učinkovitost pravnega reda ne deluje iz vseprisotnosti nenehnega pravnega odzivanja, marveč da pravni red deluje predvsem s svojim realnim vplivom na vse že tako ali tako potekajoče družbene procese ponotranjanja vrednot. Ker so vrednote lahko samo nekaj, kar si ljudje delé, to je, ker imajo vrednote smisel in pomen samo toliko, kolikor predstavljajo nekaj, s čimer se ljudje v globini svojega nezavednega istovetijo, se pravni red odziva simbolno in daje tem vrednotam vsaj simbolno njihov realni obstoj. Jasno, manj ko si ljudje vrednote delé, več je sporov – protislovno pa je iz istega razloga potem pravno razreševanje sorazmerno manj učinkovito. Zato pa ima evropsko sodišče za človekove pravice prek 150.000 visečih zadev.

Vladavina prava torej ni nekaj, kar bi lahko vseprisotno reglementiralo človeške odnose. Pravo deluje katalitično, sporadično in simbolno. Zato je legitimnost sodnih odločb bistveno bolj pomembna od njihovega realnega udejanjanja. Velika večina učinka, ki ga pravo ima, kolikor ga pod določenimi pogoji sploh ima na globoko strinjanje o vrednotah v družbi, torej izhaja iz verodostojnosti sodišč in vseh drugih pravnih instanc, iz legitimne prepričljivosti, kolikor ta deluje vis-à-vis tistemu, kar bi tu lahko imenovali ciljna publika pravnega reda.

Sodna veja oblasti velja za najmanj nevarno; njen učinek je v največji možni meri legitimnostno pogojen. Pri tem je očitno, da verodostojnost sodišč in pravičnost, ki je podlaga za takšno ali drugačno presojo v določeni zadevi, deluje kot »kvaliteta sodne odločbe«, to je kot njena moralno-etična in kognitivna prepričljivost. Govor je čisto enostavno o avtonomnem pravnem mišljenju sodnikov ter o legitimnosti sodnega odločanja. Ta legitimnost ne more biti zgolj formalnologično vprašanje. Zlasti na višjih instancah sojenja mora temeljiti na izostrenem občutku za pravičnost; to je seveda intimno povezano s stopnjo avtonomnosti moralnega razvoja tistih, ki opravljajo sodno presojo.

Omenili smo že, da pravo - v nasprotju s tistim, kar domnevajo površni pravni pozitivisti -, ni nekakšen logično dosleden računalniški program, ki bi vnaprej določal nesporne in sporne medčloveške odnose. Pravo deluje samo prek svoje legitimnosti, s katero dobesedno inducira, v procesu, ki ga imenujemo normativna integracija, spoštovanje etičnih in moralnih norm. Z drugimi besedami, absurdno je izhajati iz predpostavke, da zakoni in sodišča družbo res urejajo, če je očitno, da lahko urejajo le majhen odstotek tistega, kar je v družbi sporno in problematično. Ponovimo, da je pravo simbolni red. Pravo z doslednim in hitrim izvrševanjem svojih zakonov in odločb, to je poudarjal že Montesquieu, deluje kot udejanjanje tega odstotka pravno urejenih odnosov, ki so potem vzor in vzorec za vse ostale odnose v družbi. Pravo deluje paradigmatično.

PRAVNI RED KOT POVRŠINSKI POJAV

V tem smislu je pravni red le površina tega dejavnika X, epifenomen. Vladavina prava je odsev nekega globljega in bistveno manj izrazljivega in sploh zavednega simbolnega reda, ki je vgrajen ne samo v jezik, ampak v človekovo nezavedno. Pri tem je zanimivo, da celotna Lacanova teorija temelji na postavki, da je nezavedno strukturirano kot jezik na eni strani, na drugi strani pa je pri Lacanu osrednjega pomena pojem ojdipalizacije, proces, v katerem Lacanov subjekt asimilira Zakon kot nekaj, kar je intimno povezano z imenom Očeta (le grandAutre). Stvar je pri Lacanu v nenavadni praznini, ki zija med lakanovskim pojmom Zakona na eni ter njegovim pojmovanjem simbolnega reda na drugi strani. Človek ne bi pričakoval, da bo genialni Freudov naslednik, ki na osrednje mesto v človeški psihi postavlja ne le velikega drugega, marveč tudi Zakon (Loi) kot njegovo Zapoved, pri tem popolnoma pozabil na pravni red. Če je potemtakem jasno, da je pravni sistem z vsemi svojimi prvinami zgolj šibak in deformiran odsev nečesa drugega, vendarle pripoznajmo, da v svoji udejanjajoči funkciji pravo vendarle daje realnost tistemu, česar epifenomen v resnici je. Zanimivo je torej, izraz česa sta pravo in pravni sistem, ki sta le površina nečesa. Z drugimi besedami, vprašanje je, kaj ta površinska napetost psihološko – ne sociološko! - v resnici odseva.

Če je za Lacana simbolni red skoraj v celoti zaobsežen v jeziku in če jezikovna struktura določene kulture in civilizacije dobesedno programira nezavedno svojih pripadnikov, vendarle ostaja odprto vprašanje, ki ga je načel že Freud v delu Totem in tabu, to je, od kod sploh prihaja moralno-etični imperativ, ki ga Lacan imenuje Zakon?

Eden od Lacanovih naslednikov, prof. Gérard Pommier, ki se je naslonil na antropologijo in je celo kritičen do Lévy-Straussa, nadaljuje linijo Freuda in Lacana, kakršna izhaja iz omenjenega Freudovega dela. Za Pommierja je bistven tabu incesta, kateremu nasproti stoji to, kar antropologi imenujejo eksogamija. Pri Pommierju se vse vrti okrog vprašanja incesta med sinom in materjo na eni strani ter umorom očeta na drugi strani. Zapletenost (vozel, node) sistema, v katerega je vgrajen fantazem, ostaja v ojdipalni logiki umora očeta na eni ter v uresničenju poželenja, v incestu z materjo na drugi strani. Tudi Pommier se izrecno ne ukvarja z genezo moralno-etičnega vidika, čeprav je eno od njegovih zadnji del Razvozlavanje v analizi v veliki meri posvečeno vplivu etike na tej globlji ravni, ki jo narekuje transfer med subjektom analize na eni in analitikom na drugi strani. Tudi Pommier se podrobneje ne ukvarja s tistim, kar bi pravniki imenovali realni pravni viri, to je s substanco tistega, kar pravne norme, čeprav le površinsko, šele ponazarjajo. Z drugimi besedami, vprašanje o simbolnem redu in njegovi povezavi s pravnim redom ostaja odprto in neodgovorjeno tudi pri sicer sijajnem Pommierju. Tu je zanimivo, da prej omenjeni Rehbinder, ki sledi Iheringu, občutek za pravično pojmuje kot pravni vir.

METAFIZIČNA KLEČ

Ena temeljnih sokratičnih ugotovitev je, da je mogoče vse, od dobrega, modrega in tako dalje, izrecno ubesediti in ponazoriti, medtem ko Dobrega, Modrega ni mogoče niti imenovati, kaj šele artikulirati. Tao, o katerem je mogoče govoriti, ni več Tao. Dobro je nekaj, kar pripada »Celoti«, ki je nedeljiva in je ni mogoče imenovati. Zanimivo je, da je bilo to v predsokratični in sokratični filozofiji nekaj samoumevnega, medtem ko je Lacanov spopad z velikim Drugim v XVI. Seminarju obsojen na poraz. O Jacquesu Maritainu, ki je to poleg Hegla kot eden redkih razumel, niti besede. Najmanj, kar je torej mogoče reči, je, da omenjeni moralni viri niso razvidni ne iz globljega psihoanalitičnega vidika in ne iz teorije o simbolnem redu, kaj šele iz pravne filozofije ali iz filozofije sploh, kolikor je ta omejena zgolj na kognitivno snovanje.

Je potemtakem res, da vprašanje ostaja brez odgovora? O pozitivni opredelitvi tega, kaj je dobro, ali celo Dobro, Lacanovemu velikemu Drugemu navkljub ni ne duha ne sluha. Kaj nam torej preostane?

No, na praktično vprašanje, zakaj vladavina prava ponekod deluje, ponekod pa ne, obstaja le skrajno nepraktičen (beri: metafizičen) postojdipalni odgovor. V pravni filozofiji ga imenujejo »avtonomno pravno mišljenje«, v psihologiji ga imenujejo »najvišja stopnja postkonvencionalne moralne presoje«, v psihoanalizi govorijo o »razdružitvi od matere«, tukaj pa smo ga poimenovali »dejavnik X - občutek za pravičnost«.