KAKO SE ŽELI NEKATERE ZA VSAKO CENO ZAŠČITITI?

Spodaj omejen primer je dokaz, da se nekatere obtožbe želijo prikriti.
Postopki so skrbno načrtovani - fazni. Najprej razdružitev, potem
odstranitev senata in spet sojenje pred isto sodnico.
V začetku ista obtožnica je bila najprej razdružena, pa spet združena
in ponovno razdružena. Zelo enostavno in po potrebi za dosego
zastavljenega cilja. Ali je cilj tega zaščita Marjana Mikuža?

Primorske Novice

torek, 18. september 2012

Mikuž in Bratoževa ne priznavata krivde

“Krivde ne priznam,” se je o obtožbi, da je taščo Srečka Prijatelja ogoljufal za 404.000 evrov, včeraj izrekel Marjan Mikuž. “Sem nedolžna,” je enako povedala tudi njegova nekdanja tajnica Loredana Bratož. Če njunega primera senat ne bo združil s sojenjem Časarju, Prijatelju in Mikužu, jima bo sodnica začela soditi konec novembra.

Igralci “stranske” epizode razvpite Orleške gmajne (z leve): odvetnik Roman Sevšek, Marjan Mikuž, njegova nekdanja tajnica Loredana Bratož in odvetnik Gregor Hrvatin

Foto:

KOPER> Nepremičninarja Marjana Mikuža in njegovo nekdanjo tajnico Loredano Bratož je tožilstvo obtožilo skupaj z nekdanjim predsednikom uprave Luke Robertom Časarjem in zaprtim nekdanjim poslancem Srečkom Prijateljem v skupni zgodbi o sumljivih poslih s parcelami na Orleški gmajni. Vendar pa Bratoževe zaradi zdravstvenih težav ni bilo na dva prva naroka, zato je sodnica Orjana Trunkl ob negodovanju Prijatelja in Časarja obtožbo zoper njiju izločila iz skupne obtožnice in sklenila, da jima bo sodišče sodilo posebej.
Domnevna nečednost, zaradi katere tožilstvo preganja Mikuža in Bratoževo, je in ni povezana s spornimi posli na Orleški gmajni. Povezana je toliko, ker gre prav tako za odkup in prodajo ene od parcel na razvpiti Orleški gmajni, ni pa povezana z drugimi kaznivimi dejanji (zloraba položaja in podkupovanje), ki jih tožilstvo očita Časarju, Mikužu in Prijatelju.

Sporni 404 tisočaki

V primeru Mikuž-Bratož gre za sum poslovne goljufije. Tožilstvo namreč trdi, da je Bratoževa prepričala Prijateljevo taščo Leopoldo Stojkovič iz Orleka, da jo je ta pooblastila za urejanje vseh poslov v zvezi s prodajo pooblastilo za prodajo njene (zadnje) parcele, nato pa naj bi Bratoževa Stojkovičevi zamolčala, da je Luka parcelo kupila in zanjo tudi plačala kupnino na njen račun.

“Veliko” sojenje zaradi Orleške gmajne proti Robertu Časarju, Srečku Prijatelju in Marjanu Mikužu se bo nadaljevalo v ponedeljek.

Nato naj bi Bratoževa 404.000 evrov kupnine s svojega računa brez dovoljenja Stojkovičeve nakazala na Mikužev račun. Po mnenju tožilstva je ob tem vedela, da si namerava Mikuž denar prilastiti. Bratoževa naj bi tako Mikužu pomagala storiti poslovno goljufijo, Mikuž pa naj bi jo dejansko storil.
Mikužev odvetnik Roman Sevšek je sodnici Trunkl predlagal, naj na sojenju zasliši kriminaliste in policiste, ki so primer obravnavali, in naj prebere vrsto listin iz sodnih sporov med Stojkovičevo in Mikužem, ki so izbruhnili zaradi sporne parcele, med drugim tudi njeno ovadbo in civilno tožbo proti Mikužu in Mikužev pregon Stojkovičeve zaradi krive ovadbe.
Sevšek želi, da bi se sodnica seznanila tudi z zapisnikom zaslišanja Prijateljeve žene Aleksandre, v katerem naj bi zatrdila, da Mikuž njeni mami ne dolguje ničesar, poslušala posnet pogovor med Prijateljem in Mikužem tik pred aretacijo in prebrala Prijateljevo sporočilo Mikužu dva tedna pred aretacijo, v katerem naj bi trdil, da njegovi tašči dolguje le 30.000 evrov. “Obtožnica temelji na navedbah v krivi ovadbi Leopolde Stojkovič,” je prepričan Sevšek.

Raje bi posebej

Skupaj z odvetnikom Loredane Bratož Gregorjem Hrvatinom sta predlagala tudi, naj pregleda domnevno sporno pooblastilo Stojkovičeve in zasliši pomočnico ter tajnico notarke, pri kateri je pooblastilo podpisala. Notarka je namreč medtem že umrla. Poleg tega Hrvatin predlaga tudi branje notarsko overjenega pooblastila, izjave Stojkovičeve, da so vse obveznosti do nje poravnane in same prodajne pogodbe.
Odvetnika se strinjata, da Bratoževi in Mikužu sodi sama sodnica in ne senat, ter da primera ne združijo s sojenjem proti Časarju, Mikužu in Prijatelju. O tem bo zdaj odločal senat “velikega” sojenja. Če primera ne bo združil, bo sodnica Trunkl Mikužu in Bratoževi začela soditi konec novembra.
DANIJEL CEK

Povezava do članka na spletni strani primorskih novic: 
http://www.primorske.si/Kronika/Mikuz-in-Bratozeva-ne-priznavata-krivde.aspx

V SLOVENIJI NE VELJA, DA IMA LAŽ KRATKE NOGE, z njo se da še lepo služiti.

Ponovno sojenje o isti zadevi je za demokracijo nedopustno dejstvo. Pravijo, da se živemu človeku lahko vse zgodi. Poleg naročenega ponovnega sojenja, pa se intenzivno izvaja tudi lažno poročanje, ki je v naprej naročeno in morebiti tudi dodatno plačano, kot v primeru novinarke RTV-ja, ki je kljub prisotnosti v sodni dvorani, napisala članek na neresničnih dejstvih.

Nikogar od odgovornih v sodnem procesu (policije, sodstva, tožilstva) pa ne zanimajo dokazna ugotovljena dejstva o milijonskih goljufijah Marjana Mikuža, saj  je z avansom Luke Koper kupoval zemljišča, ki jih je dražje prodal Luki. pri tem pa zaslužil še 4 procentno provizijo.

Že polna tri leta je na prostosti, policija ga celo varuje in kot boste videli bo preslepil tudi sodišče, ne bo kaznovan, pri tem je pa še dobnro zaslužil.

Spodaj je naveden Zahtevek za popravek napisanih laži objavljen v celoti. TO SE NAM DOGAJA VSAK DAN! (npr.: Ismail Manjardi)

JAVNI ZAVOD RTV SLOVENIJA

TELEVIZIJA SLOVENIJA

ZA: ODGOVORNI UREDNIK MMC

KOLODVORSKA 2

1550      LJUBLJANA                                                                                                                      

Ljubljana, dne 10.9.2012

ZADEVA: Zahtevek za popravek na članek z naslovom Časar: "Kakšna provizija!? Od Prijatelja sem dobil kvečjemu kako klobaso in pršut!" , z dne 05.09.2012, objavljen na spletnem portalu MMC

Spoštovani! 

V zvezi s člankom z naslovom Časar: "Kakšna provizija!? Od Prijatelja sem dobil kvečjemu kako klobaso in pršut!" z dne 05.09.2012, zahtevamo takojšnjo objavo popravka skladno z določbami 26. in 27. člena Zakona o medijih.

Obrazložitev:

Na spletnem portalu medija MMC ste dne 05.9.2012 objavili članek z naslovom Časar: "Kakšna provizija!? Od Prijatelja sem dobil kvečjemu kako klobaso in pršut!" V njem je med drugim navedeno:

1) ''Obtoženi (Marjan Mikuž, Robert Časar in Srečko Prijatelj) so nezakonitih poslov pri prodaji zemljišč na Krasu za potrebe luškega logističnega terminala. Pri tem naj bi si dobro napolnili žepe, Luko pa oškodovali za 2,2 milijona evrov.''

2)…'' Srečka Prijatelja pa obtožnica bremeni napeljevanja k zlorabi pomoči ter sprejemanja in dajanja daril.''

3) ''Dogovor trojice je bil, da si jo "pravično" razdelijo na tri enake dele.'' (slednje se navaja v povezavi s posli po pogodbah na nakup in kasnejšo prodajo nepremičnin, ki jih je Premik net d.o.o. najprej kupil in potem prodal Luki Koper) 

Navedeno z ojačano pisavo ne drži.

Srečko Prijatelj ni obtožen dejanj, ki jih navaja prispevek (pod tč 2 tega dopisa)), temveč je obtožen za domnevno kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril

in kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril; gre za ''darila'', ki naj bi se dajala in sprejemala v zvezi s ''posredniško pogodbo''(obrazloženo v nadaljevanju).

Prav tako ne drži, da naj bi si vsi obtoženi  Luko Koper oškodovali za 2,2, mio EUR, saj tega obtožnica Srečka Prijatelja ne bremeni.

Obtožnica Srečka Prijatelja bremeni, da naj bi Roberta Časarja in Marjana Mikuža nagovoril k dogovoru za sklenitev kuporodajnih pogodb za nakup nepremičnin, v katerih je kupec Luka Koper, posrednik pri prodaji pa Premik net d.o.o., in sicer po Pogodbi o posredovanju z dne 26.1.2007, za najvišjo zakonsko možno provizijo 4%. Obtožnica torej očita, da je Srečko Prijatelj Roberta Časarja nagovoril, da zaradi posla odkupa nepremičnin po Pogodbi o posredovanju z dne 26.1.2007, Robert Časar zahteva in sprejme (od Marjana Mikuža) nagrado zase ter zanj (Srečka Prijatelja), Marjana Mikuža pa je napeljal (nagovoril), da je tako (za najvišjo zakonsko dovoljeno provizijo 4%) pogodbo o posredovanju sklenil ter izročil Časarju znesek v višini 86.000,00 EUR ter Srečku Prijatelju znesek v višini 245.000,00 EUR od skupnega zneska 742.000,00 EUR, kolikor naj bi Luka Koper plačala Premik netu d.o.o. (4% provizija vseh poslov po tej pogodbi).

Ali na kratko – Srečko Prijatelj naj bi Roberta Časarja in Marjana Mikuža nagovoril za sklenitev ''posredniške pogodbe'' za največjo zakonsko dovoljeno provizijo (4%) ter Časarja nagovoril, da se z Mikužem dogovori za delitev na tretjine, Mikuža pa, naj znesek da.

Nepremičnine, ki so predmet Pogodbe o posredovanju z dne 26.1.2007, so nepremičnine različnih lastnikov, skupna vrednost nepremičnin je bila cca. 15. mio EUR; provizija po obtožnici, ki naj bi bila plačana Premik Netu d.o.o., pa 742.000,00 EUR. Nepremičnine po tej pogodbi so lastniki nepremičnin prodajali direktno Luki Koper, s posredovanjem Premik net, d.o.o.

Poleg nepremičnin, ki so bile predmet posredovanja po omenjeni pogodbi z dne 26.1.2007 pa obtožba obravnava še več nepremičnin v lasti Premik net, d.o.o., ki so bile predmet nakupa s strani Premik net d.o.o. in kasneje prodaje Luki Koper d.d., po pogodbah z dne 27.6.2008 ter 14.7.2008 in niso bile predmet ''posredniške pogodbe. (objekt Luna in še nekatere druge nepremičnine (v obrazložitvi obtožnice t.i. Orleška Gmajna)). Te nepremičnine je Premik net, d.o.o. kupil in jih nato prodal Luki Koper. Razlika med nakupno vrednostjo in prodajno vrednostjo, po odbitju 4% provizije, do katere bi bil Premik net d.o.o. v vsakem primeru upravičen, tako obtožnica, je cca 2.245.000,00 EUR; taka naj bi bila škoda na račun Luke Koper. Obtožnica v tej zvezi bremeni Marjana Mikuža in Roberta Časarja (in ne Srečka Prijatelja) kaznivega dejanja zlorabe položaja (Roberta Časarja) in Marjana Mikuža pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja.

Zato zapisno v članku,  da so Marjan Mikuž, Robert Časar in Srečko Prijatelj obtoženi nezakonitih poslov pri prodaji zemljišč na Krasu za potrebe luškega logističnega terminala, pri čemer naj bi si dobro napolnili žepe, Luko pa oškodovali za 2,2 milijona evrov ter da  je bil dogovor trojice, da si jo (razliko med nakupno in prodajno ceno) "pravično" razdelijo na tri enake dele, ni resnično; temveč obtožnica bremeni Roberta Časarja k povzročitvi škode za Luko Koper (oz. pridobitve premoženjske koristi Premik netu d.o.o.) in Marjana Mikuža pomoči k takemu dejanju; v navedeni višini cca 2,2 mio EUR.

Skladno z navedenim zahtevamo popravek zgoraj citiranega članka, pri čemer zaprošamo tudi za korektno poročanje.

Lep pozdrav,

Odvetniška družba Brulc, Gaberščik in Kikelj, o.p., d.o.o.,

ALI JE KDO ZA KAJ ODGOVOREN IN PRISTOJEN?

Na tem blogu sem že večkrat pisala o tem, kako se vedno srečujem z odgovori: »za to nismo pristojni«! In prav nič nisem presenečena, da sem tak odgovor prejela spet pred dnevi. Zakaj?

Začela se je predvolilna kampanja v kateri kandidati za predsednika zbirajo podpise volivcev. Tako se je ga. Malešič odpravila tudi v zapore Dob. Tam se je predstavila kot pooblaščenka Srečka Prijatelja. Zanimivo je za vse tiste, ki ne poznate postopkov, ki so potrebni za obisk v zaporu, da mora zapornik pisno oddati vlogo za prijavo pooblaščenca in šele ko je ta odobrena je obisk mogoč. Kljub temu, da ga. Malešič ni bila vpisana kot pooblaščenka so soproga poklicali, da bi jo sprejel. Vodstvu oddelka, kjer prestaja kazen je povedal, da gospe ne pozna in se z njo ne želi srečati. S tem se je zanj zgodba zaključila.

Za vse nas, ki lahko spremljamo dogodke po spletu pa ne. Že naslednji dan je bilo na spletu objavljeno, da se je ga. Malešič na Dobu srečala s Srečkom Prijateljem. Celotna članka lahko preberete spodaj.

Po tem sem na 24ur.com poslala sporočilo, da je navedba neresnična in zahtevamo popravek. Popravka ni bilo, samo del članka, kjer je bilo to omenjeno je bil izrezan.

Nikakor nisem mogla verjeti, da se lahko tako zlorablja ime in priimek in sem se obrnila na informacijsko pooblaščenko. Odgovor je bil pričakovan- nismo pristojni in seveda napotitev na iskanje pravice po sodni poti.

Imamo vladne organizacije, ki se financirajo iz denarja davkoplačevalcev. Vendar čedalje težje dobim kakšno zadevo za katero davkoplačevalci od teh organizacij ali ustanov ali…v zameno za svoj denar kaj dobimo razen odgovora – nismo pristojni.

Ministri niso odgovorni za delo, ki ga opravljajo, zaposleni to delo opravljajo po navodilih nadrejenih. Torej, kdo sploh je za kaj odgovoren in pristojen? Kot zgleda pri nas nihče! Važno je, da delajo in zato prejemajo plačilo in vsake toliko odgovorijo na kakšno pismo, ki priroma do njih v veri, da pa bo mogoče tokrat vseeno kdo opravil svoje delo.

 

Za volilne točke so nekateri pripravljeni storiti marsikaj                                           

 

Volilne točke nabirajo Türk, Pahor, Zver in Štern, Malešičeva pred mediji o programu

Objavil admin4 22. 08. 2012 pod kategorijo DRUŽBA, POLITIKA, SLOVENIJA. Spremljajte odzive na ta post cez RSS 2.0. Lahko komentirate ali pustite trackback v zvezi s tem vnosom
Tekma kandidatov za predsednika države se nadaljuje tudi danes. Med drugim so na terenu sedanji predsednik republike Danilo Türk, poslanec SD in nekdanji premier Borut Pahor, evropski poslanec Milan Zver in predsedniški kandidat Artur Štern. Kandidatka Monika Malešič je na novinarski konferenci predstavila svoja programska izhodišča.
“V kolikor bom izvoljena za predsednico, se bom potrudila Slovenijo približati svetu in jo istočasno zadržati kot neodvisno in suvereno,” je povedala Malešičeva in med drugim poudarila, da mora predsednik republike sodelovati z vsemi političnimi opcijami.
Malešičeva se bo zavzemala za spremembo referendumske zakonodaje in sistem deželnih parlamentov. Kot je dejala, nima nič proti referendumu, vendar pa ne more cela Slovenija odločati o problemu posamezne regije. Po njenem mnenju ima Slovenija tudi preveč občin, saj bi jih bilo 60 “več kot dovolj”.
“Če bi vladna koalicija sprejela take ukrepe, bi bistveno več privarčevala kot pri varčevalnih ukrepih, ki jih sprejema v tem trenutku in nimajo nobenega smisla razen tega, da povzročajo paniko med ljudmi,” meni Malešičeva.
Predsedniška kandidatka je izpostavila tudi zavzemanje za spremembo volilnega in sodnega sistema. Med drugim bi kot predsednica predlagala, da vsi tožilci in sodniki kazensko odgovarjajo za svoje primere. Ti namreč po njenih besedah zdaj nimajo možnosti oziroma si ne upajo obsoditi tajkunov.
V zaporih v Dobu je Malešičeva obiskala “nekaj pomembnih kaznjencev”, ki so po njenem prepričanju zaprti zaradi političnih interesov, med drugim Srečka Prijatelja. Ob tem je poudarila, da ima “precej informacij”, ki jih bo uporabila na soočenjih.
Malešičeva se je dotaknila tudi vprašanja enakopravne obravnave predsedniških kandidatov v medijih. Kot je dejala, si želi biti enakopravno obravnavana, v nasprotnem primeru pa bo tudi sama odstopila od predsedniške kandidature. Nedavno je namreč iz istega razloga to storil že Marko Kožar.
Ostali predsedniški kandidati medtem nadaljujejo z zbiranjem podpisov podpore ter raznimi obiski in srečanji. Türk je s pomočjo podpornikov dopoldne zbiral podpise na Jesenicah, v Tržiču in Kranju, popoldne pa bo obiskal še stojnico pred upravno enoto Ljubljana Center.
V okviru projekta Skupaj – spodbujajmo drug drugega pa se je Pahor pridružil kolektivu podjetja Čipka Art v Idriji, popoldne pa bo obiskal še partizansko bolnišnico Franja pri Cerknem in se srečal s predstavniki Zveze združenj borcev za vrednote NOB Idrija-Cerkno.
Zver se bo danes mudil v Šentjurju, Šmarju pri Jelšah, Rogaški Slatini in Podčetrtku. Zaenkrat še ni jasno, na kakšen način bo vložil kandidaturo, je pa pričakovati, da bo to pojasnil na današnji novinarski konferenci. Te se bo sicer udeležil tudi minister za notranje zadeve Vinko Gorenak ter župani občin Rogatec, Podčetrtek in Kozje.
Predsedniški kandidat Artur Štern podpise podpore danes zbira na Štajerskem, in sicer v Miklavžu in Mariboru.(sta)

 

 

 Po prošnji za objavo popravka je del članka , ki je govoril o obisku v zaporih izginil. Popravek pa ni bil objavljen.

 

S slovenskim dekoltejem po uspeh ali kazen?

Ljubljana, 22.08.2012, 22:20 | M.R./STA/U.Z.

Kandidatka za predsednico Monika Malešič bi lahko z obleko v barvah zastave kršila zakon. Dobili smo namreč različni mnenji pravnikov. Sicer pa je predstavila svoj program, ki predvideva spremembe zakonodaje, obiskala pa je tudi zapornike, tudi Srečka Prijatelja.

•  

V ponedeljek je bila Monika Malešič, ki zbira podpise za vložitev kandidature na letošnjih predsedniških volitvah, na Ptuju oblečena v obleko v barvah slovenske zastave, na njej pa je bil tudi grb. Obleka je imela razmeroma globok dekolte. Gre za precej ameriški stil "nagovarjanja volivcev", a v ZDA je to dovoljeno. V trgovinah, tudi slovenskih, je mogoče kupiti veliko kosov oblačil, na katerih je ameriška zastava ali pa so celotna oblačila v barvah le-te.
V Sloveniji pa Zakon o grbu, zastavi in himni dovoljuje uporabo zastave le v uradne namene. Pravnik Rajko Pirnat je za naš medij ocenil, da je bil zakon s tem kršen, vendar meni, da ta kršitev ni tako velika, da bi jo lahko obravnavali kot prekršek. Prekršek mora biti po njegovih besedah namreč zelo jasno določen, "v zakonu pa ni izrecne prepovedi uporabe zastave na ta način," dodaja. Sam sicer meni, da je bilo ravnanje Malešičeve neprimerno.
Zakon prepoveduje uporabo grba, zastave ali slovenske narodne zastave, ki so poškodovani ali po zunanjosti neprimerni za uporabo. Zakon tudi kot prekršek določa "uporabo grba, zastave ali slovenske narodne zastave v nasprotju z javnim redom ali tako, da krni ugled Republike Slovenije". Kazen za fizične osebe ob ugotovljenem prekršku lahko znaša 60 evrov, za pravne osebe pa 600 evrov.
Odzval pa se je tudi Jurij Toplak z mariborske pravne fakultete. Prepričan je, da oblačenje v oblačila, ki prikazujejo zastavo, ne predstavlja kršitve zakonov. "Splošna svoboda ravnanja, ki je zagotovljena z ustavo, vsakomur dovoljuje, da oblači, kar želi, in da izkazuje pripadnost državi na ta način. Če bi zakon res prepovedoval oblačenje v oblačila, ki prikazujejo zastavo, bi verjetno bil protiustaven," je zapisal.
Tržni inšpektorat, ki nadzira komercialno rabo simbolov, kršitve ne vidi
Vprašanje smo naslovili tudi na tržni inšpektorat, ki nam je odgovoril, da bi moral posredovati v primeru komercialne rabe zastave, grba ali himne. V tem primeru pa takšne kršitve ni, zato tudi ne bodo ukrepali. Zapisali so še, da lahko glede na fotografije, ki smo jih objavili na našem portalu, sklepajo, da verjetno obleka ni bila sešita iz zastave, je pa uporabljena enaka barvna kombinacija.
O obravnavi morebitnega prekrška smo povprašali tudi policijo, a odgovor še čakamo.
Njeno varčevanje bi bilo drugačno od vladnega
Sicer pa je Malešičeva danes predstavila svoja programska izhodišča. "V kolikor bom izvoljena za predsednico, se bom potrudila Slovenijo približati svetu in jo istočasno zadržati kot neodvisno in suvereno," je povedala in še poudarila, da mora predsednik republike sodelovati z vsemi političnimi opcijami.
Zavzemala se bo za spremembo referendumske zakonodaje in sistem deželnih parlamentov. Kot je dejala, nima nič proti referendumu, vendar pa ne more cela Slovenija odločati o problemu posamezne regije. Po njenem mnenju ima Slovenija tudi preveč občin, saj bi jih bilo 60 "več kot dovolj".
"Če bi vladna koalicija sprejela take ukrepe, bi bistveno več privarčevala kot pri varčevalnih ukrepih, ki jih sprejema v tem trenutku, in nimajo nobenega smisla razen tega, da povzročajo paniko med ljudmi," meni Malešičeva.
Predsedniška kandidatka je izpostavila tudi zavzemanje za spremembo volilnega in sodnega sistema. Med drugim bi kot predsednica predlagala, da vsi tožilci in sodniki kazensko odgovarjajo za svoje primere. Ti namreč po njenih besedah zdaj nimajo možnosti oziroma si ne upajo obsoditi tajkunov.
Malešičeva se je dotaknila tudi vprašanja enakopravne obravnave predsedniških kandidatov v medijih. Kot je dejala, si želi biti enakopravno obravnavana, v nasprotnem primeru pa bo tudi sama odstopila od predsedniške kandidature, kot je to že storil Marko Kožar.

Spoštovane, spoštovani!

DEMOKRACIJA JE MED DRUGIM RESNICA O NEKEM NARODU. ENO OD POSLANSTEV MEDNARODNE PRAVNE PRESOJE PA JE, DA TEJ RESNICI NASTAVI OGLEDALO!

Slovenija kot rečeno že dolgo ni več pravna država. To je preprosto dejstvo, ki ga vedno bolj opaža tudi demokratična Evropa.

V Sloveniji si sodniki dovoljujejo upravičeno kaznovati nedolžne ljudi z izgovorom, da to družbi koristi. Tovrstne sodbe ugotavlja Evropsko sodišče vsakodnevno - Penal Low. Kdo  sodnikom v Sloveniji daje to pravico?

Sam iskreno upam, da bo sodnica Orjana Trunkelj, ki je že postavljena pred sodišče zaradi tovrstnega krivičnega, pristranskega in nezakonitega sojenja, (ne samo v mojem primeru) znala stati za svojimi dejanji, ko bo to potrebno.

Mene osebno sodi že drugič ista sodnica za ista dejanja, kar je nedopustno in v nasprotju z načelom Rimskega prava. Kršeno je načelo Nebist in Idem. Pri tem pa je pravi pravni absurd v dejstvu, da je v sodnem sklepu njen pisni izrek, da mi ne bo mogla soditi nepristransko.

Kje ŽIVIMO?

Zaprt sem za dejanja, ki jih nisem storil, ker sem zahteval vračilo denarja od upnika na moj in ženin TRR. Dejanski tat in prevarant pa je neovirano na prostosti. Goljufije že poldrugo leto ponavlja in je celo pod zaščito policije.

Vzrok mojega brutalnega zaprtja je seveda v javnem opozarjanju korupcije sodišča v Kopru (GLEJ BLOG)  tožilstva in koprske policije. Kot poslanec DZ Republike Slovenije sem v dveh mandatih svojega dela opozarjal na skrivnostno izginotje skoraj dveh milijard € iz računov nekdaj uspešnih primorskih podjetij, ki so danes uničena ali jih pa ni več( kot npr. Istrabenz, Droga Portorož, Kolinska, Splošna Plovba Portorož in MIP Nova Gorica).

 Sodstvo, policija in tožilstvo v Kopru so v to aktivno vpleteni.  Nenazadnje nihče od odgovornih ni in nikoli ne bo za zapahi. Vsi trije dejavniki so poleg nosilcev javne odgovornosti (direktorjev teh podjetij, ki so na prostosti) eno »uspešno« podjetje. Rezultat za zaposlene pa je katastrofalen.

 V Kopru so sodni konstrukti, korupcija ter zlagane sodbe vsakodnevni pojav. Če si pripravljen plačati toliko kot zahtevajo,  (ja, tudi od mene so sodniki v Kopru preko svojih posrednikov to zahtevali) te izpustijo. Drugače te čaka težka kazen, javni linč in naročeno blatenje v medijih, sledi 100% finančni zlom.

To se v naši družbi dogaja že 20 let. Slab primer te sodne prakse na katero opozarja tudi ugledni Evropski sodnik Boštjan M. Zupančič v strokovni luči, pa je v prvi vrsti sodišče v Kopru -  tako okrožno, ki nima treznega vodstva, kot višje.

Na takó delo sodišča v Kopru opozarja tudi širša akademska pravna stroka v Slovenji. Obljubljene so korenite spremembe, saj so izraženi tudi utemeljeni sumi za kazniva dejanja posameznikov, tako na sodišču, tožilstvu, kot na policiji. Vzvezi s temi dejanji so podane številne kazenske ovadbe.

Slovenski pregovor pravi: »Sodni mlini meljejo počasi«, a tokrat bo vredno počakati.

Konec koncev kdor čaka dočaka, pravico namreč, pa če tudi v zaporu. Nenazadnje - kar te ne ubije fizično, tudi to so poskušali te okrepi. Hoteli so me zlomiti, a jim ni uspelo!

Zanimiv bo razplet moje druge sodbe, z isto sodnico za ista dejanja, za katera sem že krivično obsojen, ki se bo začela z vsemi sodnimi akrobacijami v septembru 2012.

Srečko Prijatelj

Zakaj vladavina prava sploh (ne) deluje?

Razmišljanje sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice

Boštjan M. Zupančič

sob, 30.06.2012, 15:00

Vsakemu pravniku naj bi bilo jasno, da vladavina prava ni odvisna predvsem od pravnih pravil in njihovega mehaničnega udejanjanja. Delovanje pravnega reda ni izčrpano s silogistično logiko gornjih premis. Če bi bilo to res, bi razreševanje sporov, ki je edina neposredna naloga pravnega reda, mirno lahko - kot poprej izdajanje gotovine po bančnih avtomatih, ki so tako učinkovito nadomestili osorne bančne uradnike - prepustili ekspertnemu sistemu ali kakemu drugemu računalniškemu programu. Človeški dejavnik v tem delovanju torej ni zamejen s formalistično rabo logike. Očitno je delovanje pravnega reda, še zlasti pravosodnega sistema, nekaj več kot gola logika.

Tukaj gre za nekaj, kar je značilno za zrele pravne sisteme in kar imenujejo »avtonomno pravna presoja«. To je sicer nevarno toliko, kolikor bi pri iskanju tistega, kar presega logiko, lahko naleteli na samovoljno (arbitrarno) rabo pravnih norm. Dokaz, da ta nevarnost obstaja, je vgrajen v hierarhijo pravnega reda. Vsa instančnost sojenja, devolucija, skupaj s suspenzivnim učinkom, je namreč filter, ki ne služi samo notranjemu logično-kognitivnemu usklajevanju rabe pravnih norm. Instančnost sojenja predstavlja celo vrsto varovalk. Te so vgrajene v vsak pravni sistem, ki z nadzorom višjih nad nižjimi sodišči preprečuje arbitrarno rabo pravnih norm pri razsojanju in odločanju v vseh vrstah sporov. Kasneje se bomo vrnili k tej temi, vendar poudarimo že zdaj, da so iz tega razloga posebej zanimiva sodišča zadnje instance, to je tisto, kar v angleškem jeziku imenujejo TheCourtsof last resort. Tam se namreč instančni nadzor neha, nad njimi je le še modro zvezdno Kantovo nebo. Isto velja za kolektivnost pravnega odločanja. Subjektivna nagnjenja, skrajnosti in predsodki posameznika naj bi se v kontekstu kolektivne presoje umaknili pred objektivnejšo presojo sodnih kolegov; to naj bi preprečevalo pretiravanja. Te momente delovanja pravnega in sodnega sistema tu omenjamo zgolj zato, da bi odprli vprašanje, kaj je tisti dejavnik X, ki prebija zgolj formalnologično delovanje pravosodnega sistema.

DEJAVNIK X

Argument, češ da računalniški ekspertni sistem ne more nadomestiti človeške presoje, dokazuje, da v pravnem redu deluje še nekaj, kar razumemo bistveno slabše od tistega, čemur se večina pravne teorije posveča pod mitom argumentacije v pravu. Racionalni argumenti so namreč nekaj, kar bi zlahka vgradili v računalniški program, seveda po dovoljšnjem niansiranju te tako imenovane »pravne argumentacije«. Mimogrede, problem tukaj je, da v resnici pravni argumenti - govorjeno formalnologično - niso dovolj racionalni in logično dosledni, da bi jih sploh in v celoti lahko podredili binarni logiki računalniškega programa. Za pravni in sodni sistem namreč ne bi bilo težko sestaviti ekspertnega računalniškega programa, kakršnega v interni medicini na primer uporabljajo že najmanj 30 let. Tak program temelji na vprašalniku, ki mora izčrpati spekter eksperimenta, kot to imenujejo v epistemologiji, pač za vsako posamično vprašanje. Tak program je zmožen tudi, da bi se ta spekter lahko izčrpal, postavljati lastna vprašanja, na katera mora biti odgovorjeno, zato da pokrije celotno področje možne argumentacije in iz tega izvedenih možnih odločitev. Sam sem tak program že pred desetimi leti predlagal za začetne faze postopka pred evropskim sodiščem za človekove pravice. Računalniški izvedenci z Inštituta Jožef Štefan iz Ljubljane so mi zatrdili, da sestava takega programa ne bi predstavljala problema. Ko pa sem to večkrat predlagal na plenarni seji ESČP, se je jasno izkazalo, da bi večina napora, potrebnega za izdelavo takega programa, padla na ramena sodnikov in strokovnih sodelavcev. Ti bi morali sestaviti binarno vprašalniško drevo.

Tu se glede sodniškega posvetovanja ne bi spuščali na vprašanje komunikologije, psihologije skupinske dinamike itd., čeprav o tem obstajajo zanimive sociološke raziskave; ena je tudi tista, ki jo je na evropskem sodišču opravil Nizozemec prof. FreekBruinsma. Povejmo le, ker nam prostor več ne dopušča, da se verbalno občevanje med ljudmi ne dogaja zgolj na zavestni komunikacijski ravni, na kateri naj bi figurirali »argumenti«, marveč se dogaja kakor pri pisemski ovojnici, po dveh diagonalah in štirih daljicah. Na vrhu te kuverte je tisto, kar bi imenovali pravni argumenti, pri tem pa je jasno, da govorčevo verbalno snovanje deluje na nezavedno tistih, ki ga poslušajo, in njegovo lastno nezavedno občuje z lastnim nezavednim na ravni, ki Egu kot instanci v človekovi zavesti, ta pa po Freudu predstavlja le 85 odstotkov dogajanja, ni dostopno. Prepričljivost posameznega govorca - celo v pravnem strokovnem kontekstu - je v skladu s tem le v manjši meri odvisna od kartezijanskega racionalizma, to je, njegova prepričljivost je nasledek delovanja njegove osebnosti na skupino, v kateri deluje. Skupina teži k najnižjemu skupnemu imenovalcu, to je, višina kolektivnega inteligenčnega kvocienta v veliki meri določa ne le govorčevo osebno prepričljivost, marveč predvsem intelektualno sposobnost ter dovzetnost ciljne publike (kolegov sodnikov), ki jo naslavlja. Celo inteligenčni kvocient, katerega povprečje bi se dalo izmeriti, ne določa izida posamezne zadeve, razen kolikor nekatere raziskave, opravljene že pred leti na Univerzi Yale, kažejo, da je IQ v visoki korelaciji z nekaterimi drugimi osebnostnimi lastnostmi. Evropska konvencija v drugem odstavku 21. člena izrecno zahteva, da naj imajo evropski sodniki poleg strokovne odličnosti ugotovljene tudi moralne lastnosti. V času, ko so očetje konvencije snovali tekst mednarodne pogodbe, še ni bilo jasno, kar je kasneje na Harvardu odkril Lawrence Kohlberg. Odkril je različne stopnje moralne avtonomije. Gre torej za tisti dejavnik X, ki naj bi v pravu deloval onstran formalnologične funkcije, kakršno lahko opravlja vsak računalnik.

OBČUTEK ZA TO, KAJ JE PRAVIČNO IN KAJ NE

Osrednje in povsem praktično vprašanje, ki zadeva učinkovitost pravnega sistema, je torej vprašanje omenjenega dejavnika X, občutka za pravičnost. Morda se je tu koristno sklicevati tudi na razliko med tem, kar v Evropi imenujejo načelo neposrednosti – za nasprotje od inkvizitornega načela pisnosti. Kako to, da v commonlaw sistemu, v katerem prevladuje načelo ustnosti, sodnih zaostankov sploh ni, sodna veja pa glede verodostojnosti (kredibilnosti) kotira neverjetno visoko? Treba se je vprašati, kakšne so značilnosti pravnega sistema, v katerem sodnikov občutek za pravičnost in njegova beseda - enostavno zadoščata. Tu pač ni potrebe po formalnologični aerobiki, ki v kombinaciji z nizkim kolektivnim IQ enostavno mora dati takó krivičnost kot sodne zaostanke. Češki profesor in sodnik ZdeněkKühn poudarja, da je te vrste absurd še posebej značilen za vzhodno Evropo.

Preden sploh poskusimo odgovoriti na vprašanje, kaj je občutek za pravičnost, se moramo nasloniti na edino uporabno teorijo, ki pa žal ni Kohlbergova; ta le empirično dokazuje, da res obstajajo različne stopnje avtonomnosti moralnega razvoja. Veliko vprašanje pa je, kako razlike v stopnji moralne avtonomije pri ljudeh sploh nastajajo. Šele Lacanova teorija poudarja, da se z ojdipalizacijo ustvari place d'exception, izjemna pozicija, ki zahteva spoštovanje. Ta »izjemna pozicija«, ki jo subjekt v začetku pripisuje Očetu, je v kasnejšem razvoju temelj za kakršnokoli spoštovanje česarkoli. Ruski pregovor, ki pravi, da kdo »nima svetnika v srcu«, oziroma srbski rek, ki za koga pravi, da ni človek (»Nisi čovjek!«), kaže na ljudsko modrost neposrednega dojemanja problema ojdipalizacije. Pri tem je zanimivo, da Superego ne prihaja le iz istovetenja z očetom, ampak je vir problemov v tem pogledu pogosto materin oče; njegov Superego (in vse ostale probleme!) mati prenese na sina po spodnji daljici omenjene kuverte. Prav tako ne drži, da je istovetenje z očetom linearni proces, v katerem bi sin enostavno prevzel očetova moralna stališča. Velja, da pozicija matere v trikotniku - to je vprašanje, koliko mati očeta sploh jemlje resno - določa, kakšen moralni vpliv bo očetov Superego imel na sina. Z drugimi besedami, v družbah, v katerih žene svojih mož ne jemljejo resno, to onemogoča nastanek moralnega biosa, ki je podlaga za kakršnokoli moralno vzrast v kasnejših fazah razvoja –, s tem pa tudi občutka za pravičnost. Taka patologija se seveda nabira iz ene generacije v drugo.

Tu smo le skrajno površno navrgli nekaj določilnic moralnega razvoja. Pri tem celo najbolj sofisticirana lakanovska psihoanalitična teorija v resnici ne zna odgovoriti na zgoraj nakazano vprašanje, kaj sploh je občutek za pravičnost.

SIMBOLNI RED

Preden se malo podrobneje pozabavamo s tem vprašanjem, postavimo izhodišče, da je pravni red podobno kot jezik v resnici simbolni red. Pojem simbolnega reda je pri Lacanu neločljivo povezan s pojmom jezika. Pri tem Lacan izhaja iz aksioma, ki ga ves čas ponavlja, češ da je nezavedno strukturirano kot jezik. Človekova suverena subjektiviteta je v samem spočetju in jedru njegove človeškosti in človečnosti. Vzpostavlja se z instaliranjem besede oziroma, kompleksnejše rečeno, jezika. Jezik kot software programira človekovo možgansko tvarino (hardware) in s tem programiranjem, na katero je možganska tvarina po Chomskem vnaprej pripravljena, v zelo kompleksnem razvoju vsakega otroka človeka dobesedno vzpostavlja, konstituira kot zavestno bitje. Ta avtonomna subjektiviteta posameznika - »Ti jesičovjek!« - je, to je nesporno, pogojena s progresivnim ločevanjem otroka od matere. Medij tega ločevanja je seveda jezik, predvsem tako rekoč očetov jezik.

Zato na primer psihoanaliza ni zgolj neke vrste talkingcure, pogovorna terapija, ampak naknaden poskus dekonstruiranja in reprogramiranja človekove možganske tvarine, pri čemer je raba jezika povsem temeljna. Obenem je seveda jasno, da pri prvotnem »programiranju« nastajajo radikalne razlike, tukaj govorim o nacionalni zavesti in tako dalje, ko gre za različne vsebine, katerih nosilci so pač različni jeziki. Jezik kot simbolni red je, to je razumel tudi Karl Marx, temelj vsega, kar se dogaja znotraj človekove lobanje. Če je to izhodišče o vprašanju, kaj sploh je simbolni red (l'ordresimbolique, symbolicorder), iz tega logično izhaja naslednje vprašanje, to je, kako je pravo kot nosilec moralnih norm lahko nekaj, kar izhaja neposredno iz jezika. Prava, točneje občutka za pravičnost, se ne dá izraziti v matematičnih formulah; občutek za pravičnost je podobno kot psihoanaliza v celoti utemeljen v vsebinski in doživeti rabi besed (označevalec) in jezika. Pri tem so te besede in ta jezik nosilci vsebnosti vrednotenj, ki se od ene do druge pravne kulture lahko močno razlikujejo. Pravni red kot simbolni red je torej jezik plus dejavnik X, ki ga navsezadnje pojmujemo kot tisto, kar simbolnemu redu jezika pravo kot sklop moralno-etičnih norm dodaja. Neka sijajna psihologinja mi je rekla takole: »Veste, predojdipalciblefirajo svoje sodelovanje v simbolnem redu …« Kasneje mi je pojasnila, da ne razumejo vsebnosti in ne doživljajo učinkovin omenjenih označevalcev.

Tukaj se moramo vrniti na predhodno vprašanje, pod kakšnimi pogoji je sploh možen vstop v simbolni red. Ko otrok začne govoriti, ko postopoma usvaja odtenke jezikovnega izražanja, počne nekaj, česar ne more početi nobena žival. Za to obstajajo določene nevrofiziološke osnove, ki jih otrok v razvoju v večji ali manjši meri izkorišča in tako začne tvorno sodelovati v skupnosti, ki druži vse, ki govorijo ta in isti jezik. S tem je v temeljnem smislu že zagotovljen otrokov vstop v osnovni simbolni red. Seveda tu umanjka še omenjeni dejavnik X.

SODELOVANJE V JEZIKU ŠE NE POMENI MORALNEGA VREDNOTENJA

Ta dejavnik je v resnici vprašanje moralne presoje; ta le deloma izhaja iz v jezik vgrajenega vrednotenja. Če bi zmožnost rabe jezika že vsebovala stoodstotni vstop v simbolni red, ne bi mogli govoriti o razliki med simbolnim redom, ki je jezik, ter simbolnim redom, ki jezik nadgrajuje in je sistem vrednotenj. Ta vrednotenja so vgrajena v pravne norme. Razlika se potemtakem nanaša na to, kar smo imenovali dejavnik X. Enostavno rečeno, to pomeni samo, kar je jasno vsakomur, da raba jezika še ne pomeni kakršnekoli stopnje moralnega razvoja. Lacan na ta vprašanja ne daje odgovora; ker pravnega reda kot sistema pozitivnih norm ni jemal resno, se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjal. Pri Lacanu za razliko od Freuda nikjer ne zasledimo pojma občutka za pravičnost. Izhajamo pa lahko iz predpostavke, da sistem pravnih norm pač nadgrajuje jezik v določeni smeri, ki je podobna nadgradnji, kakršno dosegata recimo matematika ali filozofija. Med psihoanalitiki legendarni Legendre, romanist in pravni zgodovinar, predvsem pa analitični pisec, se na primer v svojem delu Cenzorjeva ljubezen tega, kar smo tu imenovali dejavnik X, niti ne dotakne. Posveča se bolj ritualu, s katerim pravniki ustoličujejo Zakon. Še bolj agnostično stališče zavzema Manfred Rehbinder, ki se na koncu sklicuje na biološko določenost dejavnika X – to je občutka za pravičnost. Morda je preveč politično korekten, da bi si upal povedati, kaj to zares pomeni? Če torej sistem pravnih norm in delovanje pravnega sistema pojmujemo kot nadgradnjo simbolnega reda, lahko z lakanovskega stališča ugotovimo samo, da je temelj za to dogajanje brez dvoma jezik, medtem ko o moralni presoji tega, kaj je pravično in kaj ne, lakanovska teorija ne pove ničesar. Obenem je popolnoma očitno, da patologija, kakršno opisujejo Lacan in drugi psihiatri, temelji na napaki, ki je nastala v procesu razdruževanja otroka od matere. Že Freud je razumel, da je presoja meril duševnega zdravja skoraj v celoti izšla iz presoje tistih patologij, na katere se je osredotočil - čisto enostavno kot zdravnik. Večkrat poudarja, da ga je patološkost, zlasti histerije, navedla na omenjena merila duševnega zdravja, to je, da se je iz presoje patološkosti šele lahko razvilo merilo o tem, kaj je nepatološko, zdravo.

Danes se masovno dogaja, da v kulturi in civilizaciji progresivno vse bolj zatajuje proces ojdipalizacije. To priznava celo naš non-est-propheta-in-patria Žižek, ki pa problem pripiše kar »refleksiji«, češ da je človek s premislekom pač ugotovil, da Boga, Očeta, Zakona itd. enostavno ni. No, celo s tega zorišča je očitna predpostavka, da se za nasprotje od postmoderne etične anesteziranosti občutek za pravično v človekov bios instalira le skupaj z njegovo suvereno subjektiviteto. Srbi bi rekli: »On je kompletna ličnost!« - preko rane (starost do pet let) prepovedne funkcije očeta vis-à-vis sinu. Povejte mi, kako resno ste jemali očeta, pa vam povem, ali ste lahko pravnik!

Ali pa se samo pretvarjate, da ste. Ste v resnici protipravnik?

Zdaj se že pospešeno hitro širi epidemija predojdipalnosti. Zanjo je značilno, da patološki narcis, sociopat, psihopat oziroma celo in zlasti psihotik ostaja v diadi (potuhi) z materjo, to je, on se ne izdvoji iz prvotnega istovetenja z materjo. Ne preide na drugotno istovetenje z očetom, čigar ljubezen je pogoj(e)na in ki je zato nosilec moralnih norm. Med drugim tak človek ne pozna hrepenenja, psihotik pa tudi ne zna reachout, seči izven sebe. Iz te patologije, na katero v veliki meri kažejo sodobni filmi ter njihova neverjetna priljubljenost, izhaja tudi vgrajena subverzivnost predojdipalnosti. Ta subverzija (hinavska zahrbtnost) - za Foucaulta je to pojem, katerega nosilna prvina je napad na pravni red (transgresija) - je nekaj, kar moralno in etično normo doživlja kot izziv. Treba se je tudi »znajti«, pravno normo je treba pretentati. Predojdipalnost je kot vešča, ki pleše okrog plamena na normativni sveči. Prebija in krši temeljne prepovedi (incest), zato da bi sebi dokazala, kako očetov Zakon v resnici ne velja. Predojdipalnost je splošen napad na norme, »pohod skozi institucije« Rudija Dutschkeja, pri čemer je danes že skoraj odveč navajati, da je finančna kriza, kot je dejal neki islandski politik, etični problem. Ta »etični problem« je v temelju naklepno zaničevanje in uničevanje zapovedi in prepovedi. Zaradi tega se finančni red - spomnimo se JeromaKerviela pri Societé Générale, zoper katerega zdaj teče kazenski postopek, in poneverjenih 5,6 milijarde evrov - progresivno hitro sesuva. Dodajmo še, da so prve žrtve subverzije prav institucije s svojim hierarhičnim redom, ki ga je treba »subvertirati«. Seveda gre za subverzijo projiciranega očeta, ki ga predojdipalno doživljajo kot le père sadique, sadističnega očeta. Nič drugače ne more biti s pravnim redom, v katerem njegovi nosilci (sodniki, odvetniki, tožilci itd.) ne sodelujejo tvorno v podpiranju in izgradnji pravnega kot simbolnega reda. Prav nasprotno, bolj ali manj (ne)zavedno delujejo kot nosilci subverzije pravnega reda oziroma se kot protipravniki v najboljšem primeru le pretvarjajo, da so pravniki. Občutka za pravično namreč nimajo.

Nismo odgovorili na vprašanje, kakšne vrste simbolna nadgradnja je pravni red, vendar je iz omenjene etiopatologije jasno, da sodelovanje v vzdrževanju in izgradnji pravnega reda sámo po sebi zahteva ustvarjalno sodelovanje v nečem, česar predojdipalna patologije ne le ni zmožna razumeti, temveč je - prav nasprotno - zavestno naravnana na njegovo uničenje. Iz konkretnih kliničnih primerov in celo iz nekaterih nedavnih polemik je mogoče sklepati, da posamezni pravniki zelo dobro vedo, da svoje sodelovanje v pravnem sistemu zgolj simulirajo. V najboljšem primeru so torej simulakri, ker le oponašajo tisto, kar se v pravnem redu dogaja. Očitno je torej, da je tu umanjkal točno tisti dejavnik X, ki smo ga imenovali občutek za to, kar se spodobi, in za pravičnost.

PERNICIOZNA ANOMIJA

Iz tega izhaja naslednje vprašanje, to je, koliko je ta simbolnemu redu nadgrajeni občutek pravičnosti v resnici, tako kot jezik, nasledek subjektivacije (moralne individuacije) in moralne avtonomije, kakor jo opisujeta Piaget in po njem Kohlberg. Na to vprašanje se ne dá določno odgovoriti, razen toliko, kolikor lahko rečemo, da opisana predojdipalna patologija pri tem snovanju pravičnih razrešitev spora ostaja ne le brez občutka za pravičnost, temveč deluje na možno pravično rešitev z bolj ali manj zavestno subverzijo. Toliko, kolikor to drži, je potem vprašanje predojdipalnosti izrecna subverzija ne le občutka za pravičnost, temveč same koherentnosti in funkcionalnosti pravnega reda. Pravniki, kar nas še je, si torej zastavimo vprašanje, koliko je razpad pravnih skladij obenem že razpad vladavine prava in pravnega reda sploh in kakšne so posledice tega razpada. Da ne bi mislili, da gre tu za nepotrebno teoretiziranje, problem je v samem epicentru slovenske tako imenovane »državotvornosti«! Če mi neki spoštovani kolega ponavlja mantro, da gre vse k hudiču, je mogoče ugotoviti, da je ta v temelju uničujoč in zahrbten proces, perniciozna anomija, ki načenja temeljno funkcijo prava. Ker je temeljna funkcija prava razreševanje sporov, se takoj zastavi vprašanje asimilacije vrednot. Razreševanje sporov v družbi kot funkcija prava sicer preprečuje regresijo na vojno vseh zoper vse in torej na anarhijo. Čeprav pravo navsezadnje seveda temelji na sili, pa velja, da ta sila ne more biti povsod prisotna; pravo kot simbolni red je le nekaj, kar organsko pospešuje moralno-etični simbolni red, kolikor ga pač de facto udejanja. To sicer sporadično udejanjanje je zlasti prek kazenskega prava nekaj, kar daje, kot je to razumel že Hegel, pravnim pravilom realno vsebino. Brez tega bi ostala navadno priporočilo in mrtva črka na papirju. Ob tem je očitno, da učinkovitost pravnega reda ne deluje iz vseprisotnosti nenehnega pravnega odzivanja, marveč da pravni red deluje predvsem s svojim realnim vplivom na vse že tako ali tako potekajoče družbene procese ponotranjanja vrednot. Ker so vrednote lahko samo nekaj, kar si ljudje delé, to je, ker imajo vrednote smisel in pomen samo toliko, kolikor predstavljajo nekaj, s čimer se ljudje v globini svojega nezavednega istovetijo, se pravni red odziva simbolno in daje tem vrednotam vsaj simbolno njihov realni obstoj. Jasno, manj ko si ljudje vrednote delé, več je sporov – protislovno pa je iz istega razloga potem pravno razreševanje sorazmerno manj učinkovito. Zato pa ima evropsko sodišče za človekove pravice prek 150.000 visečih zadev.

Vladavina prava torej ni nekaj, kar bi lahko vseprisotno reglementiralo človeške odnose. Pravo deluje katalitično, sporadično in simbolno. Zato je legitimnost sodnih odločb bistveno bolj pomembna od njihovega realnega udejanjanja. Velika večina učinka, ki ga pravo ima, kolikor ga pod določenimi pogoji sploh ima na globoko strinjanje o vrednotah v družbi, torej izhaja iz verodostojnosti sodišč in vseh drugih pravnih instanc, iz legitimne prepričljivosti, kolikor ta deluje vis-à-vis tistemu, kar bi tu lahko imenovali ciljna publika pravnega reda.

Sodna veja oblasti velja za najmanj nevarno; njen učinek je v največji možni meri legitimnostno pogojen. Pri tem je očitno, da verodostojnost sodišč in pravičnost, ki je podlaga za takšno ali drugačno presojo v določeni zadevi, deluje kot »kvaliteta sodne odločbe«, to je kot njena moralno-etična in kognitivna prepričljivost. Govor je čisto enostavno o avtonomnem pravnem mišljenju sodnikov ter o legitimnosti sodnega odločanja. Ta legitimnost ne more biti zgolj formalnologično vprašanje. Zlasti na višjih instancah sojenja mora temeljiti na izostrenem občutku za pravičnost; to je seveda intimno povezano s stopnjo avtonomnosti moralnega razvoja tistih, ki opravljajo sodno presojo.

Omenili smo že, da pravo - v nasprotju s tistim, kar domnevajo površni pravni pozitivisti -, ni nekakšen logično dosleden računalniški program, ki bi vnaprej določal nesporne in sporne medčloveške odnose. Pravo deluje samo prek svoje legitimnosti, s katero dobesedno inducira, v procesu, ki ga imenujemo normativna integracija, spoštovanje etičnih in moralnih norm. Z drugimi besedami, absurdno je izhajati iz predpostavke, da zakoni in sodišča družbo res urejajo, če je očitno, da lahko urejajo le majhen odstotek tistega, kar je v družbi sporno in problematično. Ponovimo, da je pravo simbolni red. Pravo z doslednim in hitrim izvrševanjem svojih zakonov in odločb, to je poudarjal že Montesquieu, deluje kot udejanjanje tega odstotka pravno urejenih odnosov, ki so potem vzor in vzorec za vse ostale odnose v družbi. Pravo deluje paradigmatično.

PRAVNI RED KOT POVRŠINSKI POJAV

V tem smislu je pravni red le površina tega dejavnika X, epifenomen. Vladavina prava je odsev nekega globljega in bistveno manj izrazljivega in sploh zavednega simbolnega reda, ki je vgrajen ne samo v jezik, ampak v človekovo nezavedno. Pri tem je zanimivo, da celotna Lacanova teorija temelji na postavki, da je nezavedno strukturirano kot jezik na eni strani, na drugi strani pa je pri Lacanu osrednjega pomena pojem ojdipalizacije, proces, v katerem Lacanov subjekt asimilira Zakon kot nekaj, kar je intimno povezano z imenom Očeta (le grandAutre). Stvar je pri Lacanu v nenavadni praznini, ki zija med lakanovskim pojmom Zakona na eni ter njegovim pojmovanjem simbolnega reda na drugi strani. Človek ne bi pričakoval, da bo genialni Freudov naslednik, ki na osrednje mesto v človeški psihi postavlja ne le velikega drugega, marveč tudi Zakon (Loi) kot njegovo Zapoved, pri tem popolnoma pozabil na pravni red. Če je potemtakem jasno, da je pravni sistem z vsemi svojimi prvinami zgolj šibak in deformiran odsev nečesa drugega, vendarle pripoznajmo, da v svoji udejanjajoči funkciji pravo vendarle daje realnost tistemu, česar epifenomen v resnici je. Zanimivo je torej, izraz česa sta pravo in pravni sistem, ki sta le površina nečesa. Z drugimi besedami, vprašanje je, kaj ta površinska napetost psihološko – ne sociološko! - v resnici odseva.

Če je za Lacana simbolni red skoraj v celoti zaobsežen v jeziku in če jezikovna struktura določene kulture in civilizacije dobesedno programira nezavedno svojih pripadnikov, vendarle ostaja odprto vprašanje, ki ga je načel že Freud v delu Totem in tabu, to je, od kod sploh prihaja moralno-etični imperativ, ki ga Lacan imenuje Zakon?

Eden od Lacanovih naslednikov, prof. Gérard Pommier, ki se je naslonil na antropologijo in je celo kritičen do Lévy-Straussa, nadaljuje linijo Freuda in Lacana, kakršna izhaja iz omenjenega Freudovega dela. Za Pommierja je bistven tabu incesta, kateremu nasproti stoji to, kar antropologi imenujejo eksogamija. Pri Pommierju se vse vrti okrog vprašanja incesta med sinom in materjo na eni strani ter umorom očeta na drugi strani. Zapletenost (vozel, node) sistema, v katerega je vgrajen fantazem, ostaja v ojdipalni logiki umora očeta na eni ter v uresničenju poželenja, v incestu z materjo na drugi strani. Tudi Pommier se izrecno ne ukvarja z genezo moralno-etičnega vidika, čeprav je eno od njegovih zadnji del Razvozlavanje v analizi v veliki meri posvečeno vplivu etike na tej globlji ravni, ki jo narekuje transfer med subjektom analize na eni in analitikom na drugi strani. Tudi Pommier se podrobneje ne ukvarja s tistim, kar bi pravniki imenovali realni pravni viri, to je s substanco tistega, kar pravne norme, čeprav le površinsko, šele ponazarjajo. Z drugimi besedami, vprašanje o simbolnem redu in njegovi povezavi s pravnim redom ostaja odprto in neodgovorjeno tudi pri sicer sijajnem Pommierju. Tu je zanimivo, da prej omenjeni Rehbinder, ki sledi Iheringu, občutek za pravično pojmuje kot pravni vir.

METAFIZIČNA KLEČ

Ena temeljnih sokratičnih ugotovitev je, da je mogoče vse, od dobrega, modrega in tako dalje, izrecno ubesediti in ponazoriti, medtem ko Dobrega, Modrega ni mogoče niti imenovati, kaj šele artikulirati. Tao, o katerem je mogoče govoriti, ni več Tao. Dobro je nekaj, kar pripada »Celoti«, ki je nedeljiva in je ni mogoče imenovati. Zanimivo je, da je bilo to v predsokratični in sokratični filozofiji nekaj samoumevnega, medtem ko je Lacanov spopad z velikim Drugim v XVI. Seminarju obsojen na poraz. O Jacquesu Maritainu, ki je to poleg Hegla kot eden redkih razumel, niti besede. Najmanj, kar je torej mogoče reči, je, da omenjeni moralni viri niso razvidni ne iz globljega psihoanalitičnega vidika in ne iz teorije o simbolnem redu, kaj šele iz pravne filozofije ali iz filozofije sploh, kolikor je ta omejena zgolj na kognitivno snovanje.

Je potemtakem res, da vprašanje ostaja brez odgovora? O pozitivni opredelitvi tega, kaj je dobro, ali celo Dobro, Lacanovemu velikemu Drugemu navkljub ni ne duha ne sluha. Kaj nam torej preostane?

No, na praktično vprašanje, zakaj vladavina prava ponekod deluje, ponekod pa ne, obstaja le skrajno nepraktičen (beri: metafizičen) postojdipalni odgovor. V pravni filozofiji ga imenujejo »avtonomno pravno mišljenje«, v psihologiji ga imenujejo »najvišja stopnja postkonvencionalne moralne presoje«, v psihoanalizi govorijo o »razdružitvi od matere«, tukaj pa smo ga poimenovali »dejavnik X - občutek za pravičnost«.

Pismo varuhinji človekovih pravic

SREČKO PRIJATELJ

Slovenska vas 14, Mirna na Dolenjskem

VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC

Dunajska 56, Ljubljana

                                                                                Slovenska vas, 07.08.2012

Spoštovana gospa Zdenka Čebašek Travnik!

V sredstvih javnega obveščanja sem s pozornostjo prebral vaše misli in mnenja glede problematike sistemskega reševanja pogojev prestajanja zaporne kazni v zavodih. V slovenskih zaporih je zaprtih več kategorij obsojencev. Vsak odseva svojo zgodbo. Vas bi moralo zanimati kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so izražene v nezakonito izrečenih sodbah na katere opozarja tudi Mednarodno sodišče, ki nalaga zaradi kršitev plačilo visokih odškodnin (skoraj dnevno mediji obveščajo o tem) in pogoji prestajanja zaporne kazni ter penološka strategija. Ali vas to res zanima? Ali resnično veste v kakšnih pogojih zaporniki, ki so ne glede na to, da so zaprti še vedno ljudje, prestajajo zaporno kazen?

Pri gradnji dveh novih blokov v ZPKZ Dob je investicija preplačana, namesto 6 mio EUR se je porabilo skoraj 87 mio EUR. Ali se je kdo vprašal, kam je šel ta denar in ali so se razen za peščico preseljenih v nove bloke res izboljšalo pogoje bivanja? Osebno vam lahko zagotovim, da se za večino pogoji bivanja niso izboljšali. In ko že govorimo o naložbi države v izgradnjo novih kapacitet, samo za primerjavo le ta predstavlja oz. presega finančne deleže države v letalskem podjetju Adria in Splošna plovba. Zame je kot za laika nerazumljivo, da to nikogar ne zanima.

Ne znam opisati občutka, ki me obdaja ob tem ko vas oz. vaš urad ni zanimal niti nezakonito voden postopek v mojem primeru, nezakonit pripor, ki je trajal kar leto dni in krivično izrečena sodba. Že drugič me bo v isti zadevi sodila ista sodnica, ki je sama podala izjavo, da ne more biti nepristranska. Kje je sedaj spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi ga morali zastopati?

Ustavno sodišče RS, ki sicer zelo hitro odloča o imenovanju oz. preimenovanju Titove ceste pa si za odločanje o usodah ljudi, ki prestajajo zaporno kazen vzame kar leto ali več let časa. Ob moji prošnji naj odloča čim prej, pa čeprav bo odločitev v mojo škodo, saj bi tako imel možnost iskati pravico izven naših meja, pa niti ne odgovori. Celo na mednarodnih institucijah (IPU )so nam svetovali, glede na vpogled v vso dokumentacijo in izrečene sodbe, naj se obrnemo na Mednarodno sodišče, saj ne podpirajo in tudi razumeti ne morejo postopkov, ki so se dogajali v Sloveniji v zvezi z mojim primerom.

Želim vas opozoriti na slednje, kar bi vas glede na vaše poslanstvo moralo zanimati. To je grobo poseganje v človekove pravice, zavestno kršenje Ustave RS in nezakonito izdajanje sklepov in odločb.

Pošiljam vam upravni spor oz. tožbo na Upravno sodišče RS, ki sem ga vložil glede na zakonsko možnost ob izdaji negativne odločbe o pogojnem odpustu in predlog Komisiji o odločanju o pogojnem odpustu v izrednem roku kot ste mi svetovali. V informacijo vam pošiljam tudi pismo bralcem mojega bloga, v katerem je tudi vprašanje ministru za pravosodje.

Že v naprej se vam zahvaljujem za odgovor z znano vsebino, ki ga bom dobil (takega dobi 90% vseh, ki se s podobnimi zadevami obrne na vas). V obrazložitvi bo pisalo, da se v delo sodišč in pravosodnih organov ne morete vmešavati.

Po dveh letih in pol prestane zaporne kazni, pa lahko potrdim, da z vaše strani nisem bil deležen nikakršne pomoči od  mednarodnih institucij pa kar nekaj.

Po vsem tem lahko sklepam, če se motim me prepričajte v nasprotno, da je Varuh človekovih pravic v Sloveniji namenjen sam sebi in prevečkrat zgolj podaljšana roka sistema in političnih strank. Edino kar je točno je analitično delo vseh pritožb zbranih v letnem poročilu.

Vem, da se meni in mnogim drugim ne sme pomagati, rad pa bi videl računsko poročilo vašega urada in vedel,  koliko davkoplačevalce RS stane to analitično delo.

Lep pozdrav,

                                                                  Srečko Prijatelj

ZA VROČE DNI

Spoštovane bralke in bralci ter spremljevalci bloga !

Slovenija je  že dolgo na stran poti demokracije, to je preprosto dejstvo in ni več le vprašanje.

Danes živimo v času, ko so vsi krivci, resnično vsi krivci za slabo gospodarsko stanje Slovenije, zaradi kraj, goljufij ali stokrat slišanih tajkunskih zgodb s polnimi žepi  denarja na svobodi. Živimo v času, ko veliki tatovi  za velike prevare in goljufije preprosto uživajo  v bogastvu in se delajo norce iz lakote in revščine, direktorji državnih podjetij ne odgovarjajo za  nezakonitosti pri delu ali za dejanja, ki bi jih lahko  imenovali kar kriminal. Bivši predsednik vlade pa, četudi mu je ljudstvo zaupalo oblast, po katastrofalnih napakah, ki imajo za posledico veliko nezaposlenost in vse hujšo krizo v Sloveniji, želi biti ponovno predsednik, a tokrat  predsednik države.

Današnjemu  predsedniku pa je kar naenkrat postalo zanimivo tudi navadno ljudstvo in ne samo skrb za potovanja in javno podobo v eminentnih krogih. Žal ne moremo reči, da je predsednik vseh državljanov saj se nemalokrat oglaša z izjavami, ki so zelo očitno v pomoč določeni opciji.

Pahor  je pridelal v treh letih klenovskega vladanja 3 milijarde € proračunskega dolga +zapravljen denar, ki je ostal v proračunu od prejšnje vlade in seveda drži dejstvo, da v treh letih  ni ZNAL porabiti 6 milijard € že odobrenih nepovratnih sredstev iz različnih skladov EU! Danes pa se v svoji volilni kampanji  dela socialno razumevajočega v tovarni nogavic ob delu z delavkami. Pozabil je ta gospod, da so včasih  partizani ustrelili  svojega soborca že, če je samo jabolko ukradel iz drevesa, danes pa se posamezniku ne zgodi nič tudi če v bedo in lakoto porine cel narod s svojo nesposobnostjo in samovšečnostjo, toleranco do kriminala in lopovščine. To mu je uspelo v pičlih treh letih. Kje je danes njegova sodelavka, ki jo je tako zagovarjal in njen stric, ki se je kar ob večerji z njim pogovarjal, kateri javni razpis se mora razveljaviti .

Vsa čast g. Pahorju, naredil je Slovenijo prepoznavno po tem, da smo izgubili vso mednarodno  kredibilnost na finančnih trgih in tudi v drugih pogledih. Res , da je sam  plačeval kavice za reprezentanco, kar predstavlja drobiž, a na leto je  v zrak  istočasno pognal 3,5 milijarde €, brez kakršne koli odgovornosti .

SEDAJ GA BOMO VOLILI ZA PREDSEDNIKA RS , smo resnično tako kratke pameti MI SLOVENCI, da ga bomo tudi izvolili?

Res je tudi, da se nič slabega ne zgodi nikomur od tako znanih tajkunov, ki so poskrbeli, da so čudežno izginile enormne vsote denarja, ki jih zdaj vračamo vsi državljani,  nič se ne zgodi g. Jankoviču, čeprav lahko vsak dan v medijih prebiramo raznorazne nezakonitosti v povezavi z njim, ne celo v zvezde ga kujemo ,nič se ne zgodi Golobiču,Kresalovi katerim so bila očitana kazniva dejanja ( DURS, Komisija za preprečevanje korupcije, Računsko sodišče) pa Zidarju in Tovšakovi o katerih v zvezi z nezakonitimi dejanji v medijih lahko dnevno prebiramo že nekaj let , pa pogrebnikom Splošne plovbe, Mip- a Nova gorica, Droge Portorož. Verjetno se še vedno spomnite g.Kramarja ( NLB),ki je odkorakal z milijonom odpravnine v svojem žepu, takrat so rekli za uspešno delo, ki je sedaj dobro vidno.  Nazadnje pa se nič se ne bo zgodilo tudi mojemu dolžniku  Marjanu Mikužu iz Solkana,ki je po naročilu policije zahteval predajo dolga v gostilni in ne na transakcijski račun kot je bilo dogovorjeno in s pomočjo policije izzval kriminalno dejanje.  Čeprav ga je zaradi poslovne goljufije in drugih nezakonitosti in oškodovanj policija preiskovala že v letu 2009 je danes deležen vse zaščite  policije in  zunaj na svobodi uživa in troši denar oškodovancev.

Vse to se dogaja z pomočjo sodstva, policije ter tožilstva zakaj že ;

ZATO, ker je v Slovenji:

 policija + tožilstvo + sodstvo = KRIMINAL

Danes na TV kanalih gledamo, kako milo joka direktor policije, ki ga minister želi zamenjati. Naj spomnim, da je tega gospoda bivša notranja ministrica imenovala na to mesto kar brez javnega razpisa. VEDNO JI JE BIL PRI ROKI IN VDANO JI JE SLUŽIL.

Spoštovani!

Ali ni ta gospod pred zakonom odgovoren, kot direktor? Če ne za vse za kar ni vedel oz. ni smel vedeti vsaj za stvari,  na katere je bil opozorjen  pa ni ukrepal (glej zgornji odstavek, na to temo je njemu poslanih najmanj 50 kazenskih ovadb). Kot direktor policije je  vsakomesečno potrjeval račun za najem prostorov na Dimičevi ,ki je po ugotovitvah Računskega sodišča omogočal hitro bogatenje  g. Pogačarju, ki je po navedbah medijev baje dober hišni prijatelj ga. Kresalove. Računsko sodišče je povedalo svoje, kljub temu  pa v zadnji izjavi lahko slišimo samo hvalo na opravljeno delo, to bo že držalo, če za merilo uspešnosti vzamemo postopke, ki so bili slučajno pozabljeni ali opuščeni ali prikriti ali….

Sam sem po hitrem postopku zaprt zato, ker sem zahteval vračilo dolga od upnika z SMS-i, ki so vsebovali  neprimerno vsebino – tako sodišče. Sam pa sem prepričan, da sem zaprt zato, ker sem bil preveč glasen glede zadev v katere so bili vpleteni vplivni možje naše države.  Če  bi o vsem kar sem imel možnost slišati in videti in je tudi dokazljivo v dveh mandatih poslanca v DZ-ju pred javnostjo molčal -KOT TO ZNAJO DRUGI - se mi ne bi zgodilo nič. Tako pa so v strahu pred razkritjem zakulisnega mešetarjenja poskrbeli, da se mi pobere  ves moj denar saj je vsem jasno, da če te finančno uničijo nimaš nobene možnosti več – to mi je bilo jasno sporočeno že v pripor, da bodo poskrbeli, da bom pristal na beraški palici. Pri tem pa so gospodje pozabili, da izhajam iz delavskega razreda in je delo, pa naj bo kakršnokoli privzgojeno. Poskrbeli so, da so me pred vso slovensko javnostjo osramotili, me prekrstili v Albanca Ismaela Manjardija in mi vzeli vso človeško dostojanstvo. To je že res, a nekaj jim ni uspelo, niso me zlomili, boril se bom do konca, da pravica prevlada nad interesi posameznikov in tudi če me pospravijo, kot mi obljubljajo, jih čaka soočenje z resnico.

Socialni demonterji, kot sem jih  večkrat imenoval v parlamentu   ( LDS,ZARES,SD )so mi določili sodnico, ki mi je sodila in obsodila ter ponovno me sodi ob dejstvu, da je v sodni sklep pred sojenjem zapisala, da mi ne zagotavlja pravičnega in nepristranskega sojenja v ponovnem postopku sojenja za ista dejanja.

Ista sodnica ,ki je tudi sama postavljena pred sodišče zaradi krivičnega, pristranskega in nezakonitega sojenja. Seveda ni v suspenzu, kar bi bilo normalno za demokratično državo, ki je članica EU. Nisem edini, ki sem se poslužil tega zakonsko dovoljenega sredstva. Podatki Ministrstva za pravosodje pa tudi kažejo, da je zaradi nepravičnega sojenja izplačanih kar za veliko vsoto odškodnin.  V RS znamo suspendirati železničarja,zdravnika,pilota, policista, vojaka ,……a za sodnika, ki naj bi zagotavljal spoštovanje Ustave in vseh zakonov velja trajni mandat in ni pomembno ali je sam na tej ali oni strani zakona, ne ugotavlja se  osebna odgovornost saj vso odgovornost nosi država in državljani. Delavec pa kot vemo lahko že za najmanjšo nepravilnost takoj leti na cesto,tako pravi Zakon o delavnih razmerjih (odpoved iz krivdnih razlogov).

TUDI TO JE SLOVENIJA!

Mogoče je bralec mojega bloga tudi minister Pličanič, zato dovolite spoštovani bralci in bralke, da se v zvezi z zadnjim dogodkom v mojem sedanjem začasnem domovanju obrnem nanj z javnim vprašanjem.

Spoštovani G. minister!

 Iz vašega odgovora oz. iz odgovora vaše strokovne službe lahko razberem, da v vaši pristojnosti ni nič oz. vsaj nič kar se tiče sojenja in sodišč. Kaj je potem vaša pristojnost oz. kaj potem delate? Kdo je potem pristojen, da dovoljuje delo sodnikom, ki sami potrjujejo, da ne morejo biti nepristranski? Kdo je potem tisti, ki skrbi za zakonitost postopkov in spoštovanje zakonov. Kdo je tisti, ki ukrepa ob jasnem  namigu, da se s pomočjo denarnega nadomestila končajo postopki v prid plačnika oz. so že v pred kazenskem postopku zavrženi ali pa celo ne pridejo niti tako daleč.

Ni potrebna visoka izobrazba, da ugotovimo kdaj in koga se preganja in kdo in zakaj se ne preganja.

Kdaj boste kaj UKREPAL?

Če menite, da nič od tega ni v vaši pristojnosti potem je bolje, da odstopite in predate mesto nekomu, ki bo kos svojemu delu in bo delo opravljal ne glede na pritiske, ki jih izvajajo močne struje, ki očitno držijo vse vzvode v svojih rokah.

Predsednik Vlade je javno na TV priznal nemoč ob taki mafiji, zakaj o tem ne spregovorite tudi vi ?

IMENA IN PRIIMKI TEH GOSPODOV  SO POZNANI.

In ne nazadnje spoštovani minister, KAJ BOSTE STORILI OB UGOTOVITVI RAČUNSKEGA SODIŠČA V ZVEZI S PORABO SREDSTEV PRI GRADITVI  ZAPOROV DOB?

Predvidena investicija dveh blokov za potrebe zapora se je iz šest mio € povzpela na skoraj 87mio €. Tu,  kjer bi moral biti vzor zakonitosti poslovanja in poštenosti pa tak nered , kriminal ni dopusten, a kaj, ko je to le vrh gnojne in ne ledene gore v zaporih. Sam skrbno beležim zakonske kršitve, gospodarski kriminal, penološke nebuloze, krivice in šikaniranja, ki jih sedaj, ker sem izmeček družbe ne morem izpostaviti. Ko si enkrat obsojen ni pomembno ali si kriv ali nisi kriv, saj  pri nas postopek glede pritožb traja kar nekaj let.   Za javnost je zadostno, da si v zapornik.

 Ja gospod minister, obema je vsaj upam jasno,  da se  tumor  ne zdravi z aspirinom, v roke bo potrebno vzeti skalpel, priporočam vam, da  to storite  čim prej!

Za to finančno pogoltnost so krivci zagotovo znani, saj je nekdo moral podpisati in odobriti anekse – vsaj tako naj bi bilo. Ni potrebno biti strokovnjak gradbene stroke, da oceniš dejansko vrednost postavljenih objektov. Ob podatkih, ki jih je posredovalo Računsko sodišče pa se nehote porodi dvom ali niso finančna sredstva prek izvajalcev seveda z odobritvijo naročnika odromala mogoče na račun LDS-a, ZARESA ali SD kot sponzorska sredstva za volitve. Mogoče pa  med sponzorji najdete ravno te izvajalce, ki so gradili Dobski zapor, ki je preplačan za skoraj 1400%.

Seveda pa dvomim, da se bo kdo sploh ukvarjal s tem vprašanjem, saj doslej so bile vse ugotovitve, ki jih je Računsko sodišče predstavilo in zahtevalo določene ukrepe preprosto povožene in že čez nekaj dni se s tem ni nihče več ukvarjal. Dobro nam je poznana zgodba zgodba- še iz  mandata g. Pahorja o Splošni plovbi Portorož, ko je to isto Računsko sodišče ugotovilo velike nepravilnosti in celo zahtevalo menjavo ministra za finance a g. Pahor je kot vedno – domnevam, da je imel za to vzrok stopil v bran ministru , a znal je zamenjati zaradi velike načelnosti, kot je takrat dejal večno prilagodljivega Karla Erjavca zgolj zaradi kant za smeti. Preslišana je bila  tudi zahteva Komisije za preprečevanje korupcije, ki je zahtevala  pregon za odgovorne glede Splošne plovbe. To vprašanje bi moralo biti zanimivo tudi za vas, saj je baje preko sorodstvenih vezi vpleteno tudi vaše osebje. Mogoče bi bilo dobro pregledati dokumente vašega predhodnika v zvezi s tem, če se seveda niso izgubili.

Naj spomnim , na  postopke v zvezi s Splošno plovbo sem več let opozarjal jaz in zato sem danes tu, kjer sem.  (Glej objave na Blogu)

 Se spomnite g. minister, kako so policisti,  pomagali Avstrijski Hypo banki zamenjati ključavnice in na prosto pospremili nekaj naših državljanov, ki jim je bilo zaupano voditi to banko. Tujec je prišel sam v našo domovino urejat zadeve. Zakaj? Ker verjetno pri nas ni ne želje ne volje, da se zadeve uredijo. Saj je jasno, da kjer vlada kaos je zelo lahko prikriti in urediti vse zadeve, tudi nelegalne.

Ali ne bi to morali takoj storiti tudi vi? Ja, vem rekli boste, za to pa  nisem pristojen, za nadzor nad delom sodišč tudi ne, za imenovanje sodnikov in tožilcev tudi ne, ja potem pa vam ostane le še sanjska služba ministra , izleti na Triglav s hrvaškim kolegom in sestanki z našim uglednim predsednikom Vrhovnega sodišča.

Poslal sem Vam zahtevo za izredni nadzor nad delom sodišča v Kopru, a vas tudi večno veseli predsednik sodišča v Kopru ne prepriča. Sam sem bil postavljen pred ponudbo, da se mi v zameno za plačilo odpravi pripor, prav tako sem od sozapornikov izvedel, da so plačali določeno vsoto in glej čez par dni so bili izpuščeni iz pripora. O tovrstni praksi se  govori tudi v javnosti. Kot zgleda je to mogoče nepisano pravilo, vendar se doslej ni nikomur, ki je bil iz različnih strani opozorjen na to ni zdelo primerno ukrepati. Lahko bi rekli, da kar se dogaja za mojim hrbtom me pa nič ne briga.

Poslušno, verjetno po naročilu me sodi sodnica, ki kot je iz vseh dokumentov mogoče sklepati, deluje tako, kot ji ukažejo. Druge razlage glede na prejete sklepe ne najdem. Zakaj pa je tako, kakšno je ozadje in kako je poskrbljeno za verižno pokrivanje hrbta bi verjetno moralo zanimati vas, meni in tudi mnogim ljudem je namreč to zelo jasno.

Sam bom kljub grožnjam nadaljeval iskanje pravne poti na Mednarodnem sodišču oz. Mednarodnih  sodiščih  in ob pomoči institucij EU mi bo zagotovo uspelo. Glede na to, da hitrost naših sodnih postopkov pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem  merimo v letih, bom na to še nekaj časa čakal.  Lahko me tudi pospravijo, saj nekateri za dosego svojega cilja ne izbirajo sredstev. 

Vseeno pa je še vedno toliko ljudi, ki so jim določene zadeve in postopki dobro poznani in so se naveličali pritiskov in delovanja skupine ljudi, ki se s svojimi dejanji okoriščajo na račun vseh državljanov.

Prijatelj Srečko

Preberite članek objavljen v Delu 27.7.2012

Delo, 27.07.2012 00:00:00

Slovenski zapori grajeni po domače in prenatrpani

Revizija Računsko sodišče sumi na nepravilnosti pri dozidavi zapora na Dobu, še bolj pa ga skrbi, ker za zapornike primanjkuje postelj

Ljubljana – Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij mora proučiti možnost uveljavljanja odgovornosti projektanta zaradi domnevno nestrokovnega dela pri pripravi projektne dokumentacije za gradnjo dodatnega zapora na Dobu. To je ena od zahtev računskega sodišča.

A le domnevne nepravilnosti pri gradnji zapora na Dobu niso edina ugotovitev računskega sodišča, saj ga še malce bolj skrbi prenatrpanost zaporov, ki lahko tudi negativno vpliva na državni proračun. Slovenski zapori so že več let prenatrpani, čeprav je Slovenija na samem repu evropskih držav po številu zaprtih ljudi na prebivalca.

Brez ustreznega strateškega načrta

Predsednik računskega sodišča Igor Šoltes je ob včerajšnji predstavitvi revizije uspešnosti reševanja prostorske problematike slovenskih zaporov od 1. januarja 2006 do 10. februarja letos povedal, da so se za ta ukrep odločili, da se še na lastne oči prepričajo, kakšno so razmere v slovenskih zaporih. Pod drobnogled so vzeli upravo za izvrševanje kazenskih sankcij in ministrstvo za pravosodje (zdaj ministrstvo za pravosodje in javno upravo) kot instituciji, ki sta odgovorni za to področje. Na splošno so ugotovili pomanjkanje komunikacije med obema državnima institucijama in da ni ustreznega strateškega načrta za rešitev iz prenatrpanosti zaporov. Zadnji načrt je iz leta 2005 oziroma 2006, s čimer pa nikakor niso dosegli postavljenih projektov. Cilje v tako imenovani beli knjigi, ki so jih pred leti predstavili na ministrstvu za pravosodje, je Šoltes označil za nerealne predvsem zato, ker se za projekte v proračunu ni našlo denarja.

Okrcal je tudi prenovo in dozidavo zapora na Dobu, saj uprava za izvrševanje kazenskih sankcij tega po njihovih ugotovitvah ni ustrezno načrtovala in izvajala. Projekt se je večkrat spreminjal – med drugim so podpisali deset aneksov, s katerimi so spreminjali želje in načrte –, zato se je skupna pogodbena vrednost sredstev za pripravo projektne dokumentacije povečala za 107 odstotkov, na skoraj 1,6 milijona evrov. Gradnja se je zaradi sprememb lastnosti projekta in težav s projektno dokumentacijo namesto v 12 mesecih končala šele po 15 mesecih. Prvotna ocena potrebnih finančnih sredstev se je predvsem na račun povečanja načrtovanih kapacitet na predlog uprave s 6,1 milijona evrov povečala na 86,7 milijona, v revizijskem poročilu še ugotavlja računsko sodišče.

Po ugotovitvah računskega sodišča so slovenski zapori res prenatrpani. Ker je zapornikov zadnja leta čedalje več, kapacitete pa se ne večajo, bodo razmere v prihodnje verjetno še temačnejše, kar ima po Šoltesovih besedah lahko posledice za državni proračun. »Evropsko sodišče za človekove pravice je v nekaj primerih slovenskim zapornikom že dosodilo odškodnino zaradi nedopustnih in slabih razmer,« je dejal Šoltes in opozoril, da Slovenija še zdaleč ni pripravljena na morebitno hitro povečanje števila zaprtih oseb.

Prve odškodnine že dosojene

Predsednik računskega sodišča kot eno od rešitev za izboljšanje razmer vidi v alternativnih oblikah sankcije, ki bi pripomogle k urejanju razmer življenja za rešetkami. Od uprave za izvrševanje kazenskih sankcij zahtevajo tudi, da opravi ponovne meritve in izdela bivanjske standarde, seveda z upoštevanjem mednarodnih priporočil in zahtev.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je oktobra lani za nekaj ljubljanskih pripornikov res ocenilo, da država ravna v nasprotju s konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj so bile življenjske razmere v zaporu neprimerne. Pritožniki (zastopala jih je odvetniška družba Matoz) so med drugim zatrjevali, da so bili zaradi pomanjkanja osebnega prostora in slabih higienskih razmer v hudi stiski.

Sodišče je pritožnikom ugodilo. Vsakemu je dosodilo od 6000 do 8000 evrov odškodnine, država pa jim mora povrniti še 1500 oziroma 2000 evrov stroškov. ESČP je ugotovil še, da prenatrpanost v ljubljanskih zaporih traja že več let. Čeprav se zavedajo, da so za izboljšanje razmer potrebna zelo velika sredstva, so poudarili, da s pomanjkanjem denarja načeloma ni mogoče upravičevati slabih razmer v zaporih.

Zaporniki z Doba izgubljajo tožbe

V postopkih, v katerih so zaporniki in priporniki vložili odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine v zvezi z okoliščinami prestajanja kazni zapora oziroma pripora, državo zastopa državno pravobranilstvo. ESČP je leta 2010 državnemu pravobranilstvu vročil 160 pritožb, ki so jih vložili obsojenci na prestajanju zaporne kazni na Dobu in v Ljubljani. Anita Drev z državnega pravobranilstva je pojasnila, da so v teh pritožbah poudarili kršitev prepovedi mučenja oziroma nečloveškega in poniževalnega ravnanja, kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. »Do danes je ESČP odločil o 108 pritožbah zapornikov z Doba in vse zavrnil kot očitno neutemeljene in posledično nedopustne,« je povedala Drevova. Potrdila pa je, da je sodišče odločilo tudi o šestih pritožbah zapornikov in pripornikov v ljubljanskem zaporu in v teh primerih določilo odškodnine, ki jih je omenjal Šoltes.

Pred domačimi sodišči država izgubila en primer

Kar zadeva postopke pred domačimi organi, je pravobranilstvo v zvezi z okoliščinami prestajanja zaporne kazni doslej prejelo 278 zahtevkov v predhodnem postopku, od katerih pa še noben ni bil končan z izplačilom odškodnine, in 12 zadev, v katerih so domnevni oškodovanci vložili tožbo na sodišče. Končanih je pet zadev. Eno tožbo zaradi slabih bivalnih pogojev je sodišče zavrnilo, tri zadeve so bile končane z odstopom, v eni zadevi pa je bila tožba umaknjena, je še pojasnila Anita Drev.

Zdaj je odprtih še sedem zadev. V eni je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožniku 2290 evrov odškodnine. Zoper to sodbo je pravobranilstvo vložilo pritožbo, drugostopenjsko sodišče pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno. Državno pravobranilstvo je na vrhovno sodišče nato vložilo predlog za dopustitev revizije, o katerem pa vrhovno sodišče po podatkih pravobranilstva še ni odločilo.

Mitja Felc

Jure Predanič

Odziv revidiranih

Državni sekretar Helmut Hartman in generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij Dušan Valentinčič se bosta na revizijsko poročilo računskega sodišča glede uspešnosti reševanja prostorske problematike slovenskih zaporov odzvala danes.

Lani je bilo v povprečju za rešetkami 1430 zapornikov in pripornikov, v vseh slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora pa jih je lahko 1309. Foto Leon Vidic

TO JE PA ODSEV PRAVNE DRŽAVE - POPOLNA IGNORANCA- ALI NAS RES LAHKO IMAJO VSI ZA NORCE?

i

Delo, 28.07.2012 00:00:00

Alternativne oblike cenejše od novih zaporov

Prostorska stiska Za zapahi so 1404 ljudje, čeprav bi jih v zaporih in prevzgojnem domu lahko namestili le 1309

Ljubljana – »V slovenskih zaporih so bile 26. julija zaprte 1404 osebe, zmogljivosti vseh zavodov pa znaša 1309 oseb. To pomeni, da so bili zasedeni 107-odstotno,« je v odgovoru na ugotovitve računskega sodišča dejal direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij Dušan Valentinčič.

Ministrstvo za pravosodje in javno upravo ter uprava za izvrševanje kazenskih sankcij bosta proučila revizijsko poročilo računskega sodišča glede neučinkovitosti reševanja prostorske problematike slovenskih zaporov in se nanj odzvala v zakonsko določenem roku, to je v 90 dneh, je povedal državni sekretar na ministrstvu za pravosodje in javno upravo Helmut Hartman.

Kot je razložil, se tako ministrstvo kot uprava za izvrševanje kazenskih sankcij zavedata težav s prenapolnjenostjo zaporov, ki so nastale zaradi hitrega povečanja števila zaprtih oseb – v zadnjih 15 letih se je podvojilo. »Gre za sistemsko vprašanje, katerega reševanje presega pristojnosti uprave za izvrševanje kazenskih sankcij in se ga lahko uspešno in skladno z mednarodnimi priporočili rešuje le s sodelovanjem različnih organov in ob jasni vladni strategiji.« To nesporno izhaja tudi iz priporočila Sveta Evrope iz leta 1999. Vlada je v odgovoru na poročilo odbora za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali ponižujočega postopanja ali kaznovanja že pred leti odgovorila, da bodo naša prizadevanja usmerjena predvsem v iskanje novih alternativ odvzemu svobode in večjo uporabo že uzakonjenih možnosti ter izboljšanje in povečanje prostorskih zmogljivosti v okviru obstoječih zaporov.

Direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Dušan Valentinčič je dodal, da je vlada, upoštevajoč priporočila Sveta Evrope, na prvo mesto postavila alternativne oblike prestajanja kazni, ki so tudi cenejše od gradnje novih zaporov. Vlada je v naslednjih letih s spremembo predpisov uvedla nove in pomembno razširila že uzakonjene priporu in zaporu alternativne oblike, a temu ni sledila povečana uporaba teh oblik v praksi.

Premalo proračunskega denarja

»Ugotovitvi računskega sodišča, da so zapori še vedno prenapolnjeni in da niso izpolnjeni cilji, postavljeni v načrtu prostorskega razvoja uprave oziroma v beli knjigi o reševanju prostorske problematike, ki jo je pripravilo ministrstvo za pravosodje, vsekakor držita,« je dejal Valentinčič, »vendar predvsem zaradi vzrokov, na katere uprava za izvrševanje sankcij ni mogla vplivati.« Uprava in pozneje ministrstvo sta pred leti postavila zelo ambiciozen terminski načrt odpravljanja prostorske problematike slovenskih zaporov, ki pa ga v navedenem obdobju ni bilo mogoče uresničiti, saj je bilo za to premalo proračunskega denarja.

Valentinčič je še pojasnil, da je glede na negotovost proračunskega financiranja tovrstnih naložb v zapore, ko se sredstva zagotavljajo samo za eno ali dve leti, potem pa se z vsako spremembo proračuna praviloma zmanjšajo, kot je bila praksa zadnjih let, zelo težko načrtovati naložbe. S tovrstnimi težavami se je uprava srečevala tudi pri gradnji dveh novih objektov na Dobu, ko so bila v proračunu že odobrena sredstva večkrat zmanjšana. Zato je bilo treba spremeniti tudi projektno dokumentacijo in gradbeno dovoljenje. Poleg tega so bile potrebne še druge spremembe projekta (odločitev o povečanju zmogljivosti obnovljenega zavoda zaradi hitrega povečanja števila obsojencev in odločitev za celovito prenovo leta 2008). »Glede na korenito zmanjšana sredstva je bil projekt Dob dejansko zgodba o uspehu,« je še posebno poudaril Valentinčič.

V zadnjih desetih letih so se prostorske razmere v zaporih kljub prenapolnjenosti pomembno izboljšale. Zgrajen je bil nov zapor v Kopru, odprt je bil nov Odprti oddelek Puščava v okviru Doba, zgrajeni sta bili tudi dve novi zgradbi v zaprtem delu Doba, prenovljene so bile zgradbe polodprtega oddelka Slovenska vas. Obnovili so oddelek mariborskega pripora, na upravi pa poudarjajo še številne manjše prostorske izboljšave na drugih lokacijah.

Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij so že večkrat poudarili, da bi se prenapolnjenost zaporov lahko reševala z večjo uporabo priporu in zaporu alternativnih oblik, katerih izrekanje je v pristojnosti sodišč. Stališče ministrstva in uprave je, da je na tem področju še veliko priložnosti za izboljšanje. Vsako leto nastopi kazen približno 80 odstotkov zapornikov, obsojenih na zaporno kazen, krajšo od dveh let. Približno tretjina teh obsojencev (okrog 300) pride v zapor sama, kar pomeni, da ni varnostnih zadržkov za alternativno prestajanje kazni.

Marko Jakopec

Zahvala računskemu sodišču

»Zadovoljni smo, da je računsko sodišče v poročilu ugotovilo, da je uprava za izvrševanje kazenskih sankcij ustrezno in v zadostni meri uporabljala ukrepe za zmanjšanje prenapolnjenosti zaporov, in je zavzelo mnenje, da je bila uprava uspešna pri reševanju posledic prenapolnjenosti zaporov,« je še dodal direktor Valentinčič.

Dušan Valentinčič pravi, da je glede na korenito zmanjšana sredstva gradnja v zaporu Dob zgodba o uspehu. Foto Aleš Černivec