najprej bi se vam rad zahvalil, za zanimanje in spremljanje bloga.
Spodaj objavljam uvodne besede knjige, ki jo pišem. Mislim, da je čas, da tudi širša javnost izve, kaj se dogaja. Izbral sem preprost jezik. Knjiga je opis resničnih dogodkov, brez moraliziranja, ker v politiki ni morale. Rad bi poudaril, da je vse napisano izraz mojih doživetij in podana so moja osebna mnenja o različnih dogodkih.
Namenjam jo predvsem preprostemu človeku.
RESNIČNA ZGODBA
Zgodba zaprtega poslanca
UVODNA BESEDA
13.1.2012 (PETEK) po mnogih prošnjah, mi je bila vročena razsodba Vrhovnega Sodišča RS, ki je potrdila policijsko sodni inkvizitorni konstrukt.
Po naročilu mi je bilo sojeno in dosojeno za dejanja, ki jih nisem storil. Nezakonito mi je bila vzeta svoboda, velika vsota denarja ter pravica do dela! Sedaj mi moji krvniki želijo za ista dejanja, za katera sem že po krivici obsojen, soditi še enkrat.
Določili so mi kar isto sodnico, s katero sem v sodnem sporu, zaradi krivičnega pristranskega in nezakonitega inkvizitornega sojenja in jo tudi sodno preganjam. Zgolj zato, ker sem zahteval z “nespodobnimi” besedami svoj denar ter obsojal veliko goljufijo storjeno moji tašči in dobil kazen 4 leta zapora.
Danes policija varuje in brani tatu, v upanju, da nekoč ne izpove resnice in dejanj v katera je bil prisiljen, ko je podajal več kot očitno lažno kazensko ovadbo.
Prvotno obtožnico predano v marcu 2010, ki so jo spisali policisti PU Koper in v kateri se je “pošteni” g.Mikuž pojavil poleg kot soobtoženi, kar v štirih različnih vlogah (kot oškodovanec, kot priča, kot tajni policijski sodelavec s podpisano pogodbo in kot storilec hudih kaznivih dejanj), je preiskovalni sodnik zaradi pravne nevzdržnosti razdružil.
Tri dni po razdružitvi tožilka Barbara Rožman Milič zopet zahteva združitev. O tem se do izreka sodbe (kar deset mesecev) hinavsko molči.
Na silvestrovo 2010, v popoldanskih urah dobim darilo sodišča Koper - še eno obtožnico, ki me bremeni za dejanja, za katera sem že krivično obsojen. Na to sodno komedijo še čakam.
Novi sodni spis, kjer se Mikuž pojavi kot prvo obtoženi, pove vse o njegovi verodostojnosti. Spis je bil v času sojenja meni in moji soprogi nedostopen.
Kako poteka sodni konstrukt in sojenje? Vzroki zakaj so se strici odločili za tako dejanje. Kdo je to naročil ter ozadja te zgodbe so opisana v tej knjigi do potankosti. Opisi so opremljeni z dokazi, tudi pisna potrdila ter priče obrambe, ki so bili v postopku sojenja, s strani sodišča zavrnjeni.
Sodba je bila dokončno potrjena na Vrhovnem Sodišču RS že 24.11.2011. Sodba izrečena v imenu ljudstva je dobesedni prepis sodbe Višjega sodišča v Kopru, kamor obrambi in meni ni bilo omogočeno vstopiti.
Pod sodbo Vrhovnega sodišča je podpisan vrhovni sodnik, ki je še vedno vidno razočaran, zaradi nepodpore moje stranke v DZ RS pri imenovanju na mesto predsednika Vrhovnega sodnika RS; samo ti glasovi so mu manjkali, pa bi bil postavljen na to prestižno mesto, kjer ni potrebno ničesar delati, dovolj je zgolj poslušnost (to so srčno želele tedaj po dolgem premoru zopet vladajoče stranke bivšega komunističnega sistema v RS, ki kasneje nastavijo po mnenju mnogih še bolj sporno osebo na to pomembno mesto).
Zanimivo je, da isti vrhovni sodnik razsoja o vseh pritožbah, ki jih je moja obramba poslala na Vrhovno sodišče.
Na okrožnem sodišču v Kopru je rezervirana za krojitev moje usode sodnica Orjana Trunkl, ki je sicer po mnenju mnogih poznana po tem, da razsoja zmotno, krivično, nezakonito in je bila tudi v času mojega sojena postavljena pred sodišče zaradi napak, katere z visokimi odškodninami bremenijo proračun RS. Državni zbor RS ji je odvzel imuniteto in jo s tem postavil pred sodišče zaradi pristranskega, krivičnega in nezakonitega sojenja; a gospa sodnica ni bila v suspenzu! Seveda za nekatere velja domneva nedolžnosti do pravnomočne sodbe, za druge pa ne!
V Sloveniji se suspendira za službene prekrške policista, zdravnika, železničarja, gasilca, voznika, pilota, …, sodniki pa so s trajnim mandatom nedotakljivi.
Pahorjeva vlada je takoj po prihodu postavila na pomembna direktorska mesta v državnih podjetjih najprej “svoje” direktorje, ki so molzna krava za finančne potrebe vplivnih politikov, nič drugače ni bilo na sodiščih. Vzporedno so potekala imenovanja sodnikov, predsednikov sodišč od okrajnega nivoja pa do Vrhovnega sodišča. Vedeli so, da morajo to storiti, če želijo neovirano slepariti in nekaznovano prisvajati državni kapital.
V taki anarhiji raste tudi korupcija, ki pa ni bila tuja niti sodnikom. 'Če že soditi ne smemo pošteno', so si mislili posamezni sodniki in 'tožilci 'potem si bomo pa tudi sami' postregli'.
Primer podkupljivega sodnika Škoberneta, se je zgodil ravno v času mojega nezakonitega pripora. Zanimivo, zanj se je komaj pravočasno spisal obtožni predlog. Zadeva je bila tik pred zastaranjem, medtem, ko sem sam že prestal polovico nezakonito dosojene štiriletne kazni. Za sodnika, ki je zaenkrat še domnevno prejel podkupnino, Vrhovno sodišče ugotovi, da je nezakonito v priporu, saj tako kot zame o tem ni predhodno odločal DZ-RS. A zame Vrhovno sodišče, za isto vsebino na sodno pritožbo ugotovi zgolj kršitev Ustave RS. In sicer 25. člena, ki govori o odvzeti možnosti na pritožbo.
Ko sprožim ustavno pritožbo, Ustavno sodišče odgovori, da o tem ne bo odločalo. Tako se tudi sicer konča razsodba za kar 80% individualnih pritožnikov medtem, ko za Titovo cesto in Družinski zakon ustavni sodniki najdejo čas.
V mojem sodnem procesu je tožilka gospa Barbara Rožman Milič, ki je meni in mnogim drugim pravnim in fizičnim osebam zavrnila kazenske ovadbe za kriminalna dejanja v Splošni plovbi, kjer je globoko vpletena po javno dostopnih podatkih tudi družina Velkavrh.
Na Koprskem sodišču se z zatiskanjem oči pred resnico, odlaganjem dela na stran ali pa z izgubo dokumentov, da lepo zaslužiti. Za končni dosežek plačila se kot posrednika lahko vzame tudi gradbenika, če je v sorodu z organom pregona, kar je toliko bolj dobrodošlo.
V Kopru je tudi sam vrh organov pregona preko družinskih članov povezan s propadlimi podjetji oz. s podjetji, kjer je bilo sporno poslovanje. Tako je imela delež v enem od teh tudi gospa, bivša uslužbenka ministrstva za notranje zadeve in še danes verjetno tajna delavka SOVE, vsaj tako je napisano v kazenski ovadbi. Kako je SOVA povezana z LDS-jem ni potrebno posebej poudarjati. Ravno te dni so še uradno dobili za predsednika LDS-a bivšega direktorja SOVE.
Bavčarja, ki je bil tudi minister za notranje zadeve, dokler se verjetno ni odločil, da to mesto zaradi mikavnosti denarja zapusti, sem si želel že kot poslanec DZ -RS videti pred sodiščem. Dejanja zaščitenega in nedotakljivega veljaka LDS-a sem večkrat postavil pod vprašaj v času zasedanja Državnega zbora, vendar ostal brez odziva.
“Sposoben Bavčar” je po izračunu časopisa Financ poskrbel za čudežno izginotje cele milijarde €! Kje je še poslovna in finančna izguba podjetij Droge, Kolinske, Mercatorja, Pivovarne Laško in Uniona, …
Niti omenjena gospa, niti g.Bavčar, ne bosta zaprta, saj vemo, da vsaj za primorsko velja; Policija+ Tožilstvo + Sodišče = KRIMINAL.
V vsem tem, kar se je zgodilo, pa je tudi nekaj dobrega in sicer to, da je od gore tožb, ki so gladko zavrnjene v Sloveniji, kar nekaj pomembnih že na tujih sodiščih. Kadar ima hudič mlade, jih pač ima!
Tudi sam sem obrambo naivno zaupal bivšemu direktorju SOVE , ki me je v ključnih trenutkih pravnih postopkov prodal. Kjlub temu, da sem mu kot prijatelju verjel vnaprej plačal 27.000,00€, se je on kot “prijatelj” odločil, da zame ne bo storil niti tistega najnujnejšega, kar bi kot odvetnik moral storiti.
Verjetno so mu tako naročili. O tem bo še tekla beseda, saj za neopravljeno delo ni izdal niti računa. Denarja pa mi tudi ni vrnil. Preprosto me je pustil v nemilosti. Verjetno so se tako dogovorili ob kavici in besedah polnih smeha. A kdor se zadnji smeje se najslajše smeje.
To so glavni junaki v tej knjigi, poleg aktualne Pahorjeve vlade.
Dragi bralci, predstavljam vam resnične dogodke brez olepšav. To je pravna Slovenija in o tem govorim na zelo preprost način brez sprenevedanja. Problem je le v tem, da kdor preveč govori se ga definitivno odstrani na način, kot so pospravili Krambergerja in druge.
Bralce želim seznaniti o moji usodi, ki verjamem, da bi se lahko končala, kot se je končala pri Krambergerju - z naročenim umorom. Grozili so mi dve leti. O tem sem pred vso javnostjo govoril v Državnem zboru, a ustrezne zaščite nisem bil deležen.
V knjigi priznavam svoj del odgovornosti, za katero sem pripravljen odgovarjati, vendar pa istočasno obsojam ta gnusni policijsko politični konstrukt, ki je naročen in voden direktno iz samega vrha Vlade.
Jasno mi je, da bo pravično razsodbo prinesla mednarodna sodba, ki bo razgalila tudi vso bedo slovenskega sodstva, kateremu ne zaupa niti 4% Slovencev .
Danes so na mojo srečo ob meni pravniki in ostali, ki jim ni vseeno, kakšne odgovore dobiva obramba in kakšno je sprenevedanje v imenu pravne države. Kakor jim tudi ni vseeno, kam gre ta skorumpirana Slovenija.
V tem trenutku zagotovo vem, kdo je kdo in s kom imam opravka.
To kar se dogaja v SLOVENIJI danes, pa ni primerljivo niti z banano Republiko, zagotovo pa ne sodi v demokracijo EU. Je posmeh pravni državi in mednarodna sramota za Slovenijo.
Sodni postopki masovno padajo na Evropskem sodišču. Za te napake Slovenija plačuje milijonske odškodnine in kazni. Odgovornosti posameznikov, ki so pod dejanji podpisani pa ni.
Prepolne zapore v Sloveniji, hrano za razjarjene in lačne Slovence predstavljajo kot breme, a pravi krivci za bedo v Sloveniji so še vedno na prostosti.
Verjamem, da morajo od časa do časa, za boljšo javno sliko, nekoga iz višjih krogov tudi zapreti.
Če sprejmem dejstvo, da je g. Šuštar šel že domov, potem je povsem normalno, da novinarji potrebujejo novo žrtev za javni linč.
Moje sporočilo je, da so kazni potrebne, da je kriminal v porastu in z vsesplošno revščino krojijo goljufije, zato je potrebno zapreti in pravično obsoditi prave ljudi. A zato potrebujemo pravo sodstvo in pošteno tožilstvo ter nepolitično in strokovno policijo, kjer direktorji ne bodo postavljeni po diktatu ministrice in brez javnega razpisa.
Slovenija na tak način, s takim "neodvisnim" sodstvom, danes izvaja zločin nad človeštvom in to bo čas pokazal.
Čas je nepovratna komponenta in vzeta svoboda ter uničeno zdravje ne more biti poplačano niti s suhim zlatom. To priporočam posameznikom, da si vzamejo v precep in se malo zamislijo, kaj počnejo v svojem umazanem življenju.
Ko si enkrat osramočen in ponižan tako, da ti mediji naročeno spremenijo tudi ime in priimek. Te sramote ne opere niti cisterna čiste vode. Kot v času fašizma so mi mediji poleg vseh laži, nadeli še izmišljeno ime Albanskega izvora - Ismael Manjardi. Naj spomnim da je to počel Mussolini. Mrtvim in živim je spreminjal imena. Danes to po naročilu storijo novinarji, ki so preko posebne agencije ustanovljene tudi za taka dejanja, verjetno dodatno dobro plačani.
Moj krstni boter v tej zadevi je novinar Boris Šuligoj, ki se ni zato svinjarijo niti opravičil. Bo pa imel možnost to storiti na sodišču.
Sodbe v RS, ki naj bi bila demokratična država članica EU, so mnogokrat naročene sodbe. Za sodne zmote in naročene zarote ter policijske konstrukte v naši demokratični Sloveniji ne odgovarja nihče.
Sodbe se izreka zgolj na osnovi suma. Dokazi obrambe se po potrebi in naročilu mnogokrat zavrnejo. Krivdo, ki bi storilcu morala biti nedvoumno dokazana v postopku sojenja, se preprosto ne dokaže.
Sodniki v RS za napake ne odgovarjajo in tudi, ko se jih ujame pri prejemanju podkupnine, se ne zgodi nič. Krivde v postopku sojenja so posameznikom malokrat dokazane – sodi se na podlagi suma, ki skozi postopek , ker se sodnik tako odloči kar postane dejansko stanje. Tožilstvo sme lagati v obtožnici, ima zadnjo besedo in obramba je mnogokrat z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov in prič, ki bi lahko zadevo razjasnile, s strani sodišča zavrnjena.
V mojem primeru je bil sodnici za izrek kazni v veliki meri zgolj sum. Takrat sem ji izrekel te besede:
"Spoštovana sodnica, vaš razum je zapustil um in v vaši glavi je ostal zgolj in samo še sum. Na osnovi suma ste izrekla naročeno sodbo. Za to dejanje boste odgovarjala osebno in to obljubo bom držal." Pravno bom izkoristil vsa sredstva in dokazal zmoto in zaroto, naročenega inkvizitornega sodnega procesa.
Izobrazba sodnikov je v Sloveniji zlasti pri starejših sodnikih socialistična. Zlasti starejši sodniki so izšolani za poslušnost komunističnega režima, kar je bilo za tiste čase normalno, saj je vladalo enoumje partijskega sistema.
Zanimivo je, da Slovenija danes zahteva od zdravnika, ki je pripravljen priti delati v Slovenijo, zgolj in samo zato, ker ni državljan RS ponovno opravljanje preizkusa celotnega znanja, a sodniki so dobri taki kot so.
Sodniki pa se takoj zgražajo, če obsojeni poišče pravno varstvo in toži koga iz njihovih vrst zaradi krivičnega, pristranskega in nezakonitega sojenja, kot to omogoča KZ-1 v 288 členu. Brani jih tudi trajni mandat.
Kazni ni niti za policiste, ki prosto prodajajo orožje ali pa si prisvajajo zaplenjeno drogo, zaplenjen denar in orožje. Tudi če se ukvarjajo s prostitucijo se jim pogleda skozi prste. Kaj se na obali dogaja mora odkriti Italijanska policija. Pri nas se to, kolikor se da, pomete pod preprogo.
V Sloveniji si lahko ibranci spolne želje potešijo kar v nočnih klubih, seveda pod krinko tajnih sodelavcev, za davkoplačevalski denar.
Ko v omenjenih primerih le pride do podaje kazenske ovadbe s trdnimi dokazi, jih tožilstvo gladko zavrne, če pa že pride do sojenja, pa se tem gospodom izreka smešno nizke kazni.
V Kopru so (seveda za enkrat še domnevno) na vrhu združbe, ki vodi kriminal, policisti, sodniki in tožilci. To bom podrobno opisal tudi v tej knjigi.
Kljub temu, da so podane številne kazenske ovadbe, ki bodo tu tudi predstavljene se zaradi globoke vpletenosti veljakov režima ne ukrepa. Podporo tem gospodom je nudila tudi Pahorjeva "poštena" vlada. V zameno tega se je to poplačalo tako, da se sploh ni preganjalo kriminala, ki je sicer bil odkrit na levici.
Priča smo dogodkom, ko nihče od leve politične opcije v RS še ni bil postavljen pred sodišče zaradi poslovnih goljufij, prevar, kraje, ... Celo več; direktor državne banke, katero moramo danes sanirati vsi državljani, si izplača milijon € odpravnine, direktorica Darsa si za sporne posle in izgube izplača visoke nagrade. Ko pa jo kazensko ovadi računsko sodišče, ne neka privatna oseba, se kazenska ovadba po naročilu zavrne.
Najožja sodelavka Pahorja gradi vilo, kar na račun Vegrada. Pahor se istočasno sestaja s stricem, kar v gostilni in dogovarjajo se za posle, ki so že oddani na podlagi javnih razpisov, ki jih Dars preprosto razveljavi. Golobič laže in laže ter vodi ministrstvo tako, kot mu narekuje njegov poslovni interes. Kresalova prikriva nečedne posle svoje mame, ki jo sicer zaradi higiene policija zasliši, a se kasneje papirji izgubijo. Njej tudi niso sporne davčne utaje, ne perverzne živalske orgije, ki se končajo s smrtjo, ne kokainske afere, ne prekoračitve pooblastil in ni ji mar za preplačane račune za najemnino prostorov NPU in s tem povezane nezakonite podpisane pogodbe,... lahko bi še in še našteval – seveda so to vse domnevne nezakonitosti.
Delavci v Sloveniji pa plačujejo te račune, nezaposlenost raste, korupcija se krepi. Naj živi demokracija!
To in še mnogo, mnogo več je resnični odsev dela vlade v obdobju 2008-2011. Katastrofalne napake, gromozansko luknjo v proračunu, popolnoma uničeno gospodarstvo bo zelo težko popraviti. Janezu Janši ne bo lahko!
V tej knjigi bralcu želim povedati na neposreden način to, kar sistem prekriva, kar je olepšano in seveda to, kar sem videl v dveh mandatih mojega dela v DZ RS na delavnem mestu poslanca. V zadnjem mandatu smo tudi dejanske projekte, ki so bili perspektivni dobri in obetavni uničili in priložnost, če ne drugače poslovno zamudili. Evropskih sredstev, ki so nam že odobrena ne znamo niti porabiti. Dobre priložnosti evropskega financiranja vedno zamudimo. Za perspektivna podjetja ni podpore v Sloveniji. Poglejmo samo primer Pipistrela, kateremu Pahorjeva vlada ni mogla zagotoviti niti ustreznih dovoljenj za odprtje proizvodnje letal, ki se in se bodo uspešno prodajala po celem svetu. Vrhunski podjetnik je preselil proizvodnjo v Italijo.
Vse kar je Pahor prijel v roko se je sesulo v prah. Zakaj le, če je tako sposoben?
Pomoč je iskal celo pri Gadafiju, ki pa so ga na Pahorjevo žalost prehitro odstranili. Prav nič se ni zgodilo dobrega. Res je, da se je trudil sanirati tudi železnice in kar sam vodil ob prisotnosti ministra Vlačiča, poslovne kolegije in sestanke na SŽ, vendar tudi tu ni bilo nič iz tega.
Razen to, da smo Hrvatom na našo škodo nekega lepega dne pomagali v EU. To je uspeh PAHORJA, ki ga ne smemo pozabiti, zato naj bo zapisan tudi v tej knjigi.
Na to tematiko enoumja sem vsak teden opozarjal tudi na regionalni TV Sponka v oddaji pet minut s Prijat'ljem, kar seveda mnogim v Ljubljani ni bilo všeč.
Obubožanemu narodu se laže z dneva v dan, prikriva na vseh nivojih, krade.
Slovenija je daleč od demokracije; je država, ki jo vodijo nesposobni ljudje ali bolje rečeno, so jo zavozili nesposobni ljudje, kot so Pahor, Golobič, Kresalova; je država, kjer se sprejemajo hlapčevske odločitve, ki so vsiljene iz tujine in za njimi stoji interes kapitala in pohlep domačih hlapcev.
V mandatu 2008 do 2011, ko so po dveh desetletjih na oblast, s prevaro volivcev, prišli zopet Pahorjevi komunisti, ki jih še vedno vodi iz ozadja g. Kučan, pa je dokončno uničeno sleherno zdravo jedro gospodarstva. Nesposobnost gospoda Pahorja in njegove ekipe, ki je kar brez sramu vzela zase iz proračuna toliko kot je posameznik želel, je pripeljala Slovenijo na rob bankrota.
Slovenija je država, kjer tuje banke lahko pograbijo podjetje za podjetjem, tako da ga prvo prezadolžijo s krediti, potem pa kreditiranje ustavijo. Bankam tako ostajajo v lasti elitna podjetja, stanovanjski kompleksi in kulturna dediščina Slovenije!
Kar Hitlerju ni uspelo z orožjem, sedaj uspeva Merklovi s kapitalom. Smešno a resnično! Za samovšečnega Pahorja je bila ta gospa boginja in francoski Sarkozy bog.
Vsi veliki generatorji gospodarstva v RS, ki so nasedli tej vsiljeni igri avstrijsko-italijansko-nemškega kapitala, so sedaj v stečaju. Naša gradbena podjetja so uničena, medtem, ko pri nas gradijo tuja podjetja ali pa se preprosto zamenja samo napis in Istrabenz postane OMW, Zlatorog postane Henkel; Drogo, Kolinsko se zapre; MIP oropa in blagovno znamko prenese v Italijo; Splošno plovbo pa se sanira z 75 mio $ proračunskega denarja in preprosto podari tujcu (Nemcu) in domačim hlapcem, ki so našim politikom za to uslugo pustili v kovčku nekaj mio Eurov.
Za velike svinjarije v gradbeništvu ne odgovarja nihče! Zakaj že? Ker so naši gradbeni baroni gradili od cerkva pa do vil politikom, vse brezplačno. Sedaj se o tem, kot o prodanem orožju, ki so ga prodajali vsi, ne sme govoriti.
Direktorjem teh podjetij, ki so polnila žepe politikov, pa se nikoli ne bo sodilo, ker preveč vedo in je to preprosto garancija za njihovo varnost.
V kmetijstvu Evropa plačuje Sloveniji subvencije za opuščanje dejavnosti in s tem se izgublja samozadostnost v proizvodnji hrane. Lep primer je danes prašičereja v Sloveniji in vinarstvo. Ko bomo tudi s hrano v popolnosti odvisni od mačehe Evrope, potem bo Slovenija na kolenih.
O tem in seveda predvsem o tem, kdo je uničil primorsko gospodarstvo, želim pisati v tej knjigi in to je tudi vzrok, da sem obsojen za dejanja, ki jih nisem storil. Dokazno trdim, da se mi je sodilo po vnaprej pripravljenem policijskem konstruktu, z roko v roki so sodelovali tako policija, tožilstvo in sodišče, vodil jih sam vrh ministrstva za notranje zadeve in pravosodja. Aretacija je bila preračunljiva in načrtovana, istočasno tudi za ministra za kmetijstvo dr. Pogačarja in mag. Jelinčiča. Uspelo se je umakniti resnico o zadevi Bulmastif in prikriti krajo Splošne plovbe ter resnico uničenja Istrabenza, MIP-a seveda zgolj začasno.
Preprosto moram biti tu zato, ker sem na te zadeve v parlamentu RS zelo glasno opozarjal. Žalostno je dejstvo, da pri teh krajah sodeluje tudi sedma sila, saj o tem proti plačilu ne smejo pisati.
Knjiga brez prekrivanja opisuje tudi moja dejanja, ki jih kot poslanec v parlamentu ne bi smel storiti, opisuje tudi privatno plat mojega življenja, ki sem ga skoraj zavozil (razvratno življenje poslanca s mlado priležnico, TV voditeljico). Skratka resnična zgodba brez olepšav. Samokritično opišem tudi svoje napake, ki še zdaleč niso vredne naročenega štiriletnega zapora v strogo varovanem zaporu zaprtega oddelka DOB, kjer so zaprti morilci, pedofili, nekrofili in trgovci z drogo.
Vem, da to, kar je napisano mnogim ne bo všeč. Za temi trditvami so dokazi in smelost mojega pisanja je nagrajena z zaporom, ki je se naročeno izvaja v najhujšem možnem režimu zaprtega oddelka zapora Dob. Zakaj? Nikogar nisem udaril, ubil, fizično poškodoval ali ogrozil tako ali drugače.
SEDIM ZATO, KER SEM ZAHTEAL SVOJ DENAR, osebo ki je izpeljala goljufijo, ne samo do mene temveč tudi do mnogih drugih fizičnih in pravnih oseb, za več mio € pa varuje še danes policija. Kje je raziskovalno novinarstvo? Ja seveda, to se ne splača, bolje je pisanje po naročilu.
Sam vem samo to, da za dežjem vedno sonce posije in upamo lahko, da je kuga komunizma pokončala, kar je hotela pokončati. Danes se vsaj ve, kdo je kdo in če ne drugega so v dveh desetletjih sprenevedanja padle maske. Kar človeka ne ubije, ga okrepi. Slabo tudi vedno ni slabo in kot pravijo stari ljudje, v vsaki slabi stvari je ogromno dobrega, pa tudi nič se ne zgodi brez razloga .
Upam da so "dobro" delo vlade RS, v obdobju 2008-2011 videli tisti, ki danes resnično ne vedo, kaj bodo jutri lahko jedli .V poduk tej vladi pa želim napisati sledeče:
Današnji vladi je dana možnost in priložnost, da popravi, kar se še popraviti da. Upam, da jim bo zlato pravilo pri tem pomagalo. Če pa se ponovi še enkrat možnost, da zavlada enoumje policijskega režima, ki ga komunistično prenovljena levica pozna in dobro obvlada, saj je UDBA maltretirala Slovence več kot pol stoletja, potem se mora desno sredinska koalicija, ki vlada danes zavedati, da so že danes postali grobarji demokracije v Republiki Sloveniji.
Prijatelj Srečko
